1942 Markovec – Goreča Ipavčeva hiša in spomini na mlada leta v vojni

Pozneje sem ob delu izredno študirala in ko sta moji hčerki diplomirali, sem tudi jaz iz pedagogike. Večji del pedagoškega dela je obsegalo moje delovanje z odraslo mladino … Vse življenje sem strastno brala in to počnem še sedaj, ko sem v domu starejših. Nikoli mi ni dolgčas. V rojstnem kraju Markovcu imam le še malo sopotnikov. O krajevni zgodovini Loške doline (domoznanstvu) nekaj le vem iz pogovorov s starejšimi, iz zapisov L. Petrič, člankov iz Obrha, iz knjig Matevža Haceta… o lastnikih žage pri Špetnakovih, predvojnem delavskem gibanju, italijanski okupaciji, žrtvah, talcih, internaciji številnih prebivalcev, odporniškem gibanju, šolstvu in povojni izgradnji itd. Na Primorskem sem od leta 1952, a sem kot s popkovino še vedno povezana z Loško dolino.

Markovec je še danes majhna vas, nima cerkve, ne slavnih mož, nikoli ni imela telovadcev med Orli, v njej ni bilo izdajalca med NOB. Veliko je žrtvovala za osvoboditev domovine in naprednejši družbeni red! Složna vas! Ponosna sem na svoj rojstni kraj.

Ko sem živela v Markovcu, smo bili bližnji sosedje s Poladinovimi. Njihova in naša hiša stojita na dolnjem koncu vasi, Martinčičeva oziroma Hacetova na levi, če prihajaš po vasi navzdol, naša malo niže na desni … Ko sem imela osem let, sta tam živeli dve odrasli dekleti Mici in Ivanka ter njuna stara mama. Starša sta bila na delu v Vojvodini … Vasovanje pri njih je bilo vselej prijetno. Osemdesetletna babica je imela rada otroke in je pogosto pripovedovala zgodbe iz svoje mladosti, vedno pa je primaknila tudi kaj sladkega, saj je bila odlična kuharica. Na klopi pred hišo smo jo poslušali …

Z njo sta, kot rečeno, živeli vnukinji Mici in Ivanka. Starejša Mici je zgodaj izgubila očeta, ki so ga ustrelili italijanski graničarji na meji v Javornikih. Otroštvo je preživela na Pivškem in pozneje pri babici v Markovcu. Posvojil jo je očetov brat Matija Martinčič in Ivanka je bila njena polsestra. Tik pred II. svetovno vojno sta se njuna starša vrnila na domačijo v Markovec in se lotila obdelovanja njivic, da bi preživela družino.

V vrtincu II. svetovne vojne se je polsestrama izpisala vsaki drugačna zgodba. Ivanka se je poročila s Tonetom Hacetom, Točkovim iz Podcerkve, šestnajstletna Mici pa se je zaposlila v vaški gostilni Angele Tišler, ki je bila tudi lastnica grunta, a ga je prepustila starejšemu sinu Ludviku. Mlajši sin Franci je v nepojasnjenih okoliščinah nedavno prej umrl med služenjem vojaškega roka v starojugoslovanski vojski. Izgube sina mati ni mogla preboleti. Z njo je žalovala vsa vas. Njen mož, ki je šel za zaslužkom v Ameriko, pa se ni nikoli vrnil.

Mici se je poročila z Ludvikom, leta 1940 rodila sina Jožkota – in že se je začela okupacija.

Ludvik se je pridružil partizanskim prvoborcem. Ob oboroženem odporu je sovražnik izvajal hud teror nad prebivalci Loške doline: zapori, mučenje, streljanje talcev, internacija, požigi domov in celih vasi, pojavila se je bela garda in izdajstva …

Ponoči je bilo italijansko vojaštvo v glavnem skoncentrirano v utrjeni postojanki v Starem trgu. Ludvik Tišler, Ipavčev, se je neke julijske noči 1942 iz gozdov spustil v domačo dolino. Povsod je vladala moreča tišina, niti psi se niso oglašali – pa saj so jih italijanski vojaki sistematično streljali takoj po zasedbi.

Mladi mož se je oprezno približal hiši blizu gozda, kjer ga je čakala žena Mici s sinom Jožkotom. Ostal je le kako uro, da bi se lahko vrnil v partizanski tabor še pred svitom. Komaj je stopil iz hiše na dvorišče, že ga je obstopila gruča vojakov. Vedel je, da ga je nekdo izdal, morda gaje celo prepoznal! Četa je z ujetnikom v sredini takoj krenila po klancu v gornji del vasi, kjer je sprevod obstal. Ludvika so zasliševali, vas pa se je medtem prebudila. S Poladinovega dvorišča so odmevali kriki in obupen jok. Mlada žena se je pognala na cesto za morilci, ti pa so že odhajali proti postojanki. Zunaj vasi so odjeknili streli. Ludvika so pustili sredi ceste v mlaki krvi.

Naslednjega dne so Mici pomagale peljati mrtvega moža na pokopališče v Podcerkvi samo stare ženske in otroci – poleg vdove dve vaščanki, mati Angela in midve s sestro, ki sva spremljali Mici na pogreb v Podcerkev. Potiskale smo mali kmečki voz, ki mu rečemo vlak, po neskončno dolgi cesti …

Čez pet dni je italijanska soldateska spet prihrumela v vas. Ipavčevo hišo, največjo stavbo v vasi, so izropali in požgali.