1942 Loška dolina – Povezani z Ogenjco

Na sliki je pogled s pobočja Ulake čez Loško dolino in zasneženo Racno goro proti jugovzhodu kot ga je nekoč pred vojno posnel Alojz Tomec. Spodaj vidimo Korletovo fabriko in parno žago Marof s kopami desk, v ozadju na sredini idilični Viševek in komaj zaznavno Vrhniko ob vznožju hribovja, na desni strani slike pa Ta rjav klanc, koder vodi cesta mimo Šice in Cerulaka v Jermendol in proti Babnemu Polju. V sredini čisto zadaj se nad Gorenjimi Poljanami vzpenja Petelinjek. Če pa bi lahko videli skozi te hribe in doline od Vrhnike natanko na vzhod, bi tam nekje onkraj Loškega Potoka, čez dobrih 10 km zračne črte opazili, da na južni strani 1030 m visokega hriba Ogence dobro skrita in malo znana kraška jama že čaka na usodne dogodke, ki so jo s svojo tragedijo postavili na zemljevid slovenskega partizanskega zdravstva in slovenske zgodovine sploh.

Izjemna zgodba o Ogenjci je po dolgotrajnem raziskovanju prvotno nejasnega dogajanja precej dobro znana:

Med italijansko ofenzivo poleti 1942 je v skrivni partizanski bolnici Ogenjca, ki so jo postavili v začetku julija 1942 in je potem delovala komaj dober mesec, neposredna nevarnost prisilila osebje, da so negibljive težke ranjence – predvidoma le za kak dan – skrbno skrili v že prej pripravljeno bližnjo kraško jamo, kjer naj bi na varnem počakali, da bi se sovražnik umaknil. Z njimi je bila za pomoč in oskrbo mlada bolničarka Mimica.

Zgodba bi se razpletla srečno, če med njimi ne bi bilo sebičnega izdajalca brez vesti, ki je izsilil izstop iz jame, pobegnil in za nekaj cigaret bolnico izdal okupatorju. Ranjenci v jami so zaslutili, da jih bo ta človek izdal in so se, v svoji nemoči rešiti se, z bolničarko dogovorili, naj jih zagotovo ustreli, če bi izdajalec pripeljal sovražno vojsko do jame. Ko se je pojavil pobegli domnevni bolnik v družbi oboroženih vojakov s pozivi naj se vdajo, je bolničarka v temni jami postrelila ranjence in nazadnje še sebe. Italijani so podzemno skrivališče zasuli z bombami in strelskimi rafali. Kljub vsemu je nekaj ranjencev preživelo.

S tem tragičnim dogajanjem so bili povezani vsaj štirje ljudje iz Loške doline. Neposredni povod, da o tem nekaj napišem, pa je bilo pismo starejše sovaščanke, v katerem ob spominih na otroštvo in mladost v Markovcu piše tudi o sosedu Antonu Hacetu. Iz njenega zapisa:

Tone Hace, Točkov iz Podcerkve, poročen v Markovec, je med prvimi postal partizan. Bil je kmečki sin, vajen težkega dela, močan, visok, a tudi svobodomiseln in pogumen. Kot hraber in spoštovan borec, odličen poznavalec domačih gozdov in lovec, se je srečno prebil skozi vojno. Veliko je doživel, posebno pa mi je ostala v spominu pripoved o njegovih skrivnih poteh med Notranjsko in Primorsko, ko je bil kurir pri glavnem štabu Notranjskega odreda oziroma Zidanškovega bataljona. Poznal je vse poti in brezpotja, kraške jame, studence in gozdno divjad, predvsem pa mejno področje z ljudmi na obeh straneh krivične meje. Z dr. Galo sta se spoznala, ko mu je Tone pripeljal za medicinsko pomoč iz Notranjskega odreda bolničarko Mimico, devetnajst let staro dekle.

V julijski ofenzivi so bili premiki s težkimi ranjenci nemogoči ali vsaj zelo tvegani … V globoko temno jamo so soborci prenesli trinajst ranjencev. Z njimi je ostala bolničarka Mimica in eden od novincev, ki se je izgovarjal na bolezen in ga je dr. Peter pustil pri ranjencih, da bo bolničarki v pomoč … S Tonetom pa sta s podrastjo zadelala vhod in sledove skrbno počistila.

Trideset let pozneje so neznane dele dogodka pojasnili trije tedaj težko ranjeni borci, ki so jih Italijani odpeljali s seboj, vendar so se po razpadu Italije vrnili k partizanom na Dolenjsko. Povedali so, da je takratni novinec Senčar kriv za tragedijo tovarišev in da je Mimica umrla z njimi. Res so globlje v jami našli njeno okostje. Ob vsaki preiskavi votline je sodeloval tudi takratni kurir Tone Hace. Tako je bilo pojasnjeno, kako je prišlo do tragedije, kljub temu da sta z dr. Galo storila vse, da bi bil prostor do potankosti varen. Ta dogodek je Tone nam otrokom pozneje opisal z veliko žalostjo in poudaril, kako globoko zavrženo dejanje je izdaja.

Ob 35-obletnici tragedije na Ogenjci sem bila med obiskovalci na spominski proslavi. Spremljal nas je Tone Hace. Ogledali smo si leseno barako, v kateri je muzej partizanske sanitete, nekateri tudi jamo, kamor sta dr. Gala in kurir Hace sredi julijske ofenzive 1942 skrila težke ranjence. Tako smo tragedijo ob pripovedi žive priče tudi podoživeli …

Slika Toneta Haceta je iz knjige Karla Mikuliča Loški Potok v borbi za svobodo in boljše življenje. Tone je bil poleg drugih šestih med možmi, ki so oskrbovali bolnico v Ogenjci s hrano, vodo in drugimi potrebščinami ter skrbeli za njeno varnost, hkrati pa kurir, ki je vzdrževal zvezo med bolnišnico in štabom bataljona. Sredi julija je po nalogu komisarja bataljona Levca v Ogenjco privedel mlado Mimico, ki je prevzela dolžnost glavne bolničarke.

Tone Hace je bil tudi prvi, ki se je kak teden po koncu ofenzive v nevarnih okoliščinah skupaj z dr. Galo spustil v jamo, kjer se je zgodila tragedija, po vojni pa še vsakokrat, ko so skušali podrobno raziskati takratno dogajanje, ki ga je zdravnik potem opisal v knjigi.

Po ofenzivi je bil Hace v 9. korpusu na Primorskem.

Vrstnik iz Podcerkve mi je kot eno izmed žrtev tragedije v Ogenjci omenil sovaščana Viktorja Kraševca, Blažetovega. To je bil fant na tej sliki: Viktor/Vinko Krašovec/Kraševec – Ludvik, Blažetov iz Podcerkve. (Njegovo ime je v različnih viri nekoliko različno zapisano). V Ogenjco so ga preselili kot enega od prvih petih ranjencev.

Rojen je bil leta 1917 v Podcerkvi v Loški dolini. Bil je sam z materjo, ki se je pozneje poročila in imela še enega sina, ki ga je skupaj s še tremi domačini pod Ulako 20. 8. 1942 ustrelila italijanska enota GaF pod poveljstvom majorja Manche iz 11. obmejne grupacije XI. armadnega korpusa.

Po osnovni šoli se je šel Viktor učit za mesarja v takratni Rajhenburg – Brestanico. Ko je odslužil vojaščino v stari jugoslovanski vojski, je v Loški dolini delal kot mesarski pomočnik. Bil je vseskozi napredno usmerjen in je že 10. maja 1942 odšel v partizane, v Zidanškov bataljon. Bil je borec prve čete, ki je bila nekaj časa na Križni gori. Udeležil se je prvega pohoda bataljona na Primorsko in bil ob njegovem umiku hudo ranjen v trebuh.

Najprej se je zdravil v zasilni bolnici na Petelinjeku, pozneje pa je bil premeščen v Ogenjco, kjer je junaško padel, ko je bila bolnica izdana…

Ker sem kot otrok živela v Podcerkvi, sem vsak dan hodila v šolo mimo Blažetove hiše na Mandrgah, kjer sem videvala samotno garaško suhljato žensko, a zgodba njene družine se mi v obrisih odkriva šele zdaj: bila je mati pokojnih Viktorja in Alojza Kraševca. Ker so Italijani izvedeli, da je Viktor v partizanih, so zažgali njihovo hišo, v kateri se je skrival brat Alojz, ga ujeli in hkrati s Pepco Truden, Marjeto Šega in Francem Mlakarjem s Knežje Njive ustrelili le streljaj od vasi pod Ulako.

Tone Truden, Mežnarjev je še eden od umrlih ranjencev v konspirativni bolnici Ogenjca, kamor je bil tudi on preseljen kot eden od prvih petih. Že takrat so bili ob tihih pogovorih o grozeči ofenzivi osebje in ranjenci odločeni, da se ne bodo vdali, naj se zgodi karkoli.

Rojen je bil 23. julija 1914 na Gorenjih Poljanah. Po poklicu je bil kmet, ki se je preživljal pretežno z gozdarstvom. Za partizane je delal že od leta 1941 in v Mežnarjevi hiši se je pogosto zadrževal domačin Slavko Kovač – Smeli, prvoborec in poznejši narodni heroj.

Tone Truden je bil ranjen ob napadu na vas Drago z drobcem mine in se zdravil v Ogenjci, kjer je skrit v kraški jami z drugimi ranjenci umrl ob izdaji 31. julija 1942.

Potomec njegovega soseda je več kot osemdeset let po dogodku začutil vzgib, da bi peš prehodil partizanske gozdne poti do kraja tragedije in počastil spomin na težki čas in svojega soseda. Odpravil se je skozi gozdove z Gorenjih Poljan do Ogenjce, v upanju, da se bo iz tega zametka sčasoma izoblikoval spominski pohod ob obletnici dogodka vsako leto 31. julija.

Mlada in drobna Nedeljka Praprotnik, rojena Turk, doma iz Loža, kot je navedeno v knjigi dr. Gale, je glede na ta zapis, četrta oseba iz Loške doline, ki je bila povezana z Ogenjco. Ob nastanku bolnice je bila najprej bolničarka, po prihodu Marije Čepon Mimice sredi julija pa je delala v kuhinji, kjer je pomagala oziroma nadomestila kuharja Karla Lavriča. Imela je teto v Loškem Potoku. Ne vemo, kdaj natanko so jo Italijani ujeli in internirali, po kapitulaciji Italije pa je vojno do konca preživela v več nemških taboriščih. Po osvoboditvi je živela v Ljubljani. Več o njej mi ni uspelo izvedeti.

*

Ko prebiram literaturo o začetkih partizanskega zdravstva, vedno znova pomislim, v kako skrajnih razmerah se je rojevalo in kakšna skrb, napor in tveganje je bilo zdravljenje prvih ranjencev, ne da bi imeli zanje vsaj varno zatočišče, minimalno oskrbo in osnovna medicinska sredstva. V knjigi Partizanski zdravnik je dr. Gala zapisal, da je bilo pozneje na Primorskem vseeno neprimerno lažje kot v začetku na Notranjskem, ko ni mogel drugega kot ranjenim partizanom, skritim v kakšnem naravnem zavetju, le občasno nuditi najosnovnejšo medicinsko oskrbo.

Ob branju dosegljivih zapisov o Ogenjci sem naletela tudi na kritičen pomislek o ravnanju bolničarke Mimice, ki je ob izdaji in prihodu Italijanov do skrivališča udejanjila poprejšnji dogovor z ranjenci o tem, da se ne bodo dali živi ujeti okupatorjevim vojakom. Pisec tistega članka se sprašuje, zakaj ni raje prišla iz jame z belo zastavo z rdečim križem in predala skupine … Bela zastava z rdečim križem med ofenzivo, imenovano “Veliko čiščenje” leta 1942 v jami Ogenjca? Kaj bi ji zagotavljalo ali vsaj obljubljalo, da bo ob predaji okupatorska vojska ravnala v skladu z ženevskimi konvencijami o obravnavi vojnih ujetnikov in ranjencev, če pa partizanov sploh niso šteli za vojsko, ampak le za upornike, razbojnike in bandite? Kje je bil takrat Rdeči križ – se je sploh zmenil za partizane in stiske civilnega prebivalstva v Sloveniji? Kako bi v tem primeru ravnali Italijani, ki niso dovoljevali pošiljanja paketov internirancem na Rab, kjer so množično umirali od lakote, ampak so jih zadržali, da so propadli, in so jih ob kapitulaciji našli cele kupe, plesnivih in izropanih – bi bili korektni do ranjenih partizanov v jami?

Kaže, da je pisec drugega članka, ki mi ga je posredoval Daniel Divjak, naletel na isto vprašanje:

… Ko govorimo o Ogenjci, moramo omeniti še italijansko poročilo, ki se glasi: »Dne 31. julija t. l. je oddelek Prvega polka sardinskih grenadirjev pod poveljstvom poročnika Raiola Paola v jami pri točki 1028 (VMCE) ujel posameznike, ki so opisani zgoraj in so bili ranjenci, ko so prebivali pri oboroženih bandah. Navedenih nismo ustrelili, ker so bili ranjenci.« 

Kako je bilo poročilo netočno, saj so dva ranjenca ustrelili pred jamo, in sicer tridesetletnega Janeza Nučiča in šestnajst let starega Ernesta Jelinčiča, gimnazijca iz bežigrajske gimnazije! Izgovarjali so se, da sta bila težko ranjena. Janez Nučič je prišel iz jame brez italijanske pomoči … Če bi upoštevali mednarodne zakone, bi morali ranjence odpeljati v bolnico, jih pozdraviti in dati pred sodišče. Ranjene tri: Vinka Smolnikarja, Ivana Snoja in Ivana Mulca so z mulami odnesli do taborišča pri Mrtalozu. Nato so jih odpeljali čez Glažuto na pokopališče v Grčarice, kjer so jih mislili ustreliti, pa je prišlo povelje, da jih odpeljejo v Ljubljano. Po strahovitem mučenju in zasramovanju so bili končno predani sodnim oblastem. Vsi trije so bili obsojeni na dosmrtno ječo.

Odločitev ranjencev, da se niso pustili živi prijeti Italijanom, je bila upravičena, saj se okupatorji niso držali mednarodnih zakonov.

Iz knjige Ogenjca pa povzemam: O treh preživelih ranjencih, ki so bili že tik pred streljanjem, dobesedno na robu izkopane jame na pokopališču, je nek oficir, ki se je pojavil tam, odločil, da so jih preložili nazaj na kamion in odpeljali v Ljubljano. Jih je vendarle štel za vojne ujetnike in skušal upoštevati ženevske konvencije ali morda kak kodeks časti? … Toda iz dosmrtnega zapora je tri ujete ranjence potem rešila šele kapitulacija Italije.

Različni zapisi o Ogenjci se v nekaterih podrobnostih razlikujejo, pač glede na čas nastanka, saj je bil dogodek postopno v celoti raziskan in rekonstruiran šele desetletja pozneje, a razlike niso take, da bi dopuščale dvom o pravilnosti odločitve izjemne bolničarke Mimice upoštevati zadnjo voljo njej zaupanih ranjencev in tudi sama umreti z njimi.

V zapisu o knjigi dr. Gale Partizanski zdravnik pa Ana Cvek piše tudi:

Kruta usoda ranjencev, ki je ob prvem obisku bolnišnice v večernih urah ni mogel ugotoviti, ni dala miru dr. Petru. Že po nekaj dneh jo je s tovarišema, ki sta ga spremljala iz bataljona na poti v bolnišnico, ponovno obiskal. Z enim izmed njiju (Tonetom Hacetom, op. M. O.) se je podal tudi v jamo, drugi pa je stražil zunaj. Ugotovila sta, da v jami leži pobitih enajst ranjencev, dva pa pred jamo. Natančnejše preiskave jame in okolice niso mogli opraviti, ker so pridrli italijanski vojaki, da so jim komaj ušli. Tudi tretji obisk jame zaradi prisotnosti italijanskih vojakov ni uspel. Prebivalci Loškega Potoka o usodi ranjencev in izdaji bolnišnice niso ničesar vedeli. Tako je skrivnost, kako so okupatorji zvedeli za skrito partizansko bolnišnico, ostala neodkrita vse do kapitulacije Italije, ko so se vrnili iz italijanskih zaporov trije partizani, ki so preživeli tragedijo v jami Ogenjci.

V jami je bilo v začetku, po vsem sodeč, sedemnajst ljudi: našli so enajst trupel in dve pred jamo, trije preživeli, ki so jih odpeljali Italijani in izdajalec, ki je že prej ušel.

Zaradi konspiracije ni bilo zapiskov o ranjencih, tudi pravih imen v kratkem delovanju bolnice Ogenjca tako osebje kot ranjenci večinoma niso poznali. Šele po koncu vojne je naključje pomagalo identificirati bolničarko Mimico, Karel Mikulič pa je z dolgotrajnim prizadevanjem ugotovil skoraj vsa imena v Ogenjci umrlih ranjencev. To so bili:

Vseh žrtev izdajstva je bilo trinajst. Imena treh ranjencev so ostala neznana. Še pred izdajo sta v bolnici Ogenjca umrla Dušan Zgonc in neznani partizan z imenom Lisjak; oba sta bila pokopana v bližini bolnice.

Posmrtni ostanki prostovoljno umrlih ranjencev so bili pokopani v skupnem grobu v Kočevju, a ne vsi – nekatere so svojci že prej pokopali na domačih pokopališčih.

Slovarček:

• Korletova fabrika: žaga Karla Kovača

Viri:

• Dr. Aleksander Gala – Peter: Ogenjca, Partizanska knjiga Lj., 1977
• Dr. Aleksander Gala – Peter: Partizanski zdravnik, Partizanska knjiga, Lj., 1972
• Dr. Aleksander Gala-Peter, Partizanski zdravnik. Partizanska knjiga, Ocene in poročila, Ana Cvek
• Daniel Divjak: e-mail, april 2026
• NN, marec 2026, pisno
• Karel Mikulič: Loški Potok v borbi za svobodo in boljše življenje, Lj., 2000, samozaložba
• Franc Bavec, Podcerkev, april 2026, ustno

Kraj: Loška dolina, Ogenjca
Datum: okoli 1939, 1942 (dogodek)
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 31. 3. 2018
Oblika: fotografija