1954 Podcerkev – Nesvajtnǝ uače!

Fotografijo neznanega fantka je okoli leta 1954 v Podcerkvi napravil Franc Truden. Lepo urejeni deček me na nekoga spominja, to je pa tudi vse, kar vem o njem. Je zelo čeden in skrbno oblečen: za čez belo srajčko mu je mati, teta ali babica spletla enobarven brezrokavniček s kvadratastim vzorcem, hlače pa ima nove in povsem po moško, krojaško urezane in izdelane: ohlapne, s pasom, gubami in skritimi naramnicami, globokimi vstavljenimi žepi in ravno prav velikimi zavihki na hlačnicah, da jih bodo lahko naslednje leto razpustili in bo hlače nosil naprej. Zlikane so na rob, kot očetove. Zato tudi tako moško drži eno roko v žepu in tudi drugo bi, če mu vanjo zaradi fotografiranja ne bi potisnili nekakšnega zelenja in rož. Čeveljčki se zdijo industrijsko delo, morda kupljeni v poslovalnici Ulaka na Mandrgah, ki jo je vodil Alojz Mlakar iz Iga vasi … kajti precej gotovo je, da je deček doma iz Loške doline. Star je nemara kaka štiri leta ali morda pet.

Kako pa so njegovemu očetu povedali pomembno novico, ko se mu je rodil ta otrok? Mogoče veselo, vzhičeno in malo za hec takole: “Sin je!… Pa še čist’ uočietǝ poduobǝn!” In potem veselju in ponosu ni bilo konca …

Na Blokah so za priložnosti, ko so prvič videli otroka ali zgolj govorili drugim o njem, imeli poseben vzklik: “Nesvajtnǝ uače je!!”

To je – med drugim – pomenilo, da o očetovstvu otroka ni nobenega dvoma, saj so nepristranske priče razglasile, da je novi član družine tako rekoč očetova kopija in mu je na las podoben. Le bolj poredko so rekli tudi “Nesvajtna mama!”, če je bil otrok kot izrezana mati ali se jim je tako zdelo … V Loški dolini je bilo v takih trenutkih slišati le za spoznanje drugačen vzklik: “Iiijoj! Ne svajtǝ glih tak je ku uače!” Še dandanes je ob rojstvu novega zemljana prvo vprašanje obiskovalcev, komu je podoben …

Kako usodna je vedno bila v patriarhalni družbi podobnost očetu, dokazujejo našim sorodne fraze, ki jih najdemo tudi drugod. Južnoslovanski jeziki poznajo besedno zvezo “pljunuti otac” … in gotovo je takih po svetu še kaj.

Pogosto so pri nas v Dolini, najbrž pa še kje, v zvezi z objektivnostjo sodb o podobnosti sinov in očetov zlobni jeziki pripovedovali tudi tole zgodbo:

V neki hiši je žena rodila sina. Le dan za njo je svinja povrgla trinajst prašičkov. Ker ima samo dvanajst seskov, so trinajstega pujska zavili v krpe, prinesli v hišo in položili v topli zapeček, da bi ga morda spitali z dudo.

Zdaj nastopi radovedna brljava stara soseda, ki je – kot veli navada in se spodobi – prišla pogledat otroka in mu zaželet vse dobro. Med brbljanjem običajnih prijaznosti, povprašujoč po zdravju in počutju novorojenčka in želeč srečo, stopi v sobo, zagleda nebogljenčka v zapečku, ga prime v roke, poujčka in oznani: ” Joj, kako je flietǝn! Ne svajtǝ glih tak je ku uače!”

Kaj so potem rekli starši, ni znano.

Pač pa so v Loškem Potoku povedali, da so novorojenčka mame, potem ko so radovedne obiskovalke odšle, dobro opahale in zagovorile.” Nič ne veš, katera je bila cuprnca med njimi! Lahko bi mu katera kaj škodila – je najboljše takoj opahati! … Ene babe imajo take žleht oči, pa bi mu lahko kaj zastuorle...”

Slovarček:

• razpǝstǝt’: odparati široki rob na oblačilu in ponovno ozko zarobiti; podaljšati
• opahat’: opahljati, z mahanjem okoli človeka odstraniti slabe vplive; očistiti avro.
• zastǝrǝt’: uročiti, začarati, narediti zlo
• zagouart‘: zaščititi s čarnimi izreki, izničiti slabe vplive

Viri:

• Boža Toni, Cerknica, julij 2026, ustno
• M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, Kmečki glas 2004

Kraj: najverjetneje Podcerkev
Datum: okoli 1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 7. 4. 2012
Oblika: negativ 135