1928 Rakek – Vojaška kapelica

Na sliki je izrez razglednice iz leta 1928. Na njem je dobro vidna vojaška kapelica in na zgornjem delu pokopališča toten kamra. Cela razglednica je v prispevku 1928 Rakek – Razglednica.

Leta sem spraševala in iskala podatke kdaj in čemu je bila postavljena vojaška kapelica na rakovškem pokopališču. Pred dnevi sem te informacije našla. Kot običajno sem iskala nekaj drugega.

Štiri leta so dan in noč vozili dolgi vlaki vojake na fronto in nazaj. Rakek je bil tedaj mala nepomembna postaja kot mnogo drugih ob južni železnici. Tudi on je preživljal težke čase. Mnogi moški so odšli na fronto, doma so ostale ženske, otroci in bolehni starci. Občasno je prišlo sporočilo, da je mož, sin ali brat padel v Galiciji, na Soči ali kje drugje. Ob takih priložnostih je žalovala cela vas in čakala odrešitve, ki naj bi prišla sama od sebe. Nekega dne pa se je zgodilo nekaj, česar ni nihče pričakoval. Poln vlak vojakov je peljal na fronto. Bila je mrzla jesenska noč, 28. oktober 1918. Tiri so izgubili orientacijo. Železničar je napačno postavil kretnico in sredi noči se je razlegel oglušujoč tresk, lomljenje pločevine, pretresljivi kriki ranjenih in tišina preminulih. Bilo je sto in več mrtvih. Zgodaj zjutraj so naložili razmesarjena trupla vojakov na vojaške vozove in jih zvozili na pokopališče. Tu so izkopali velik skupinski grob. Vanj so k večnemu počitku položili žrtve nesreče. Vojaško pokopališče so zagradili in postavili kapelico. Zanjo se nihče ni brigal. Po osemnajstih letih, torej leta 1936, je že razpadala. Leta 1942 so jo podrli, kar je škoda, ker bi bila lep spomin in opomnik na težke čase, ko so fantje in možje umirali ne le na fronti, temveč tudi v zaledju zaradi človeške napake.

Kmalu zatem je bila morija prve svetovne vojne končana. Trume vojakov so se vračale domov. Po cesti so prihajale neurejene čete in s seboj vozile vse, kar so mogle v zadnjem hipu odnesti s seboj. Za vrtovi so si postavili šotore in pustili svoje imetje sredi polja. Brigalo jih ni nič. Bili so Poljaki iz okolice Varšave, Madžari iz Debrecina in Budimpešte. Na njivah so stali topovi, konji so se v skupinah pasli po travnikih, vozovi so bili polni moke in hrane. Ponoči so vojaki za šalo v zrak spuščali poslednje rakete. S hribov od Sv. Vida, z Blok, iz Loža, Starega trga, Dan, Babnega Polja in Prezida pa so prihajali ljudje z vozovi in odvažali, kar so uspeli dobiti iz ostankov sredi polja. Nekateri so si nabrali konj. Nekdo je našel vojaško blagajno z denarjem. Med ljudi je šel glas: »Konec vojne!« Od juga pa so že pritiskali Italijani, ki so se polakomnili lepe slovenske dežele. V vas so prišli oklopni avtomobili, oboroženi s strojnicami. Komaj se je Rakek rešil enih, že so prišli drugi vojaki. Vaščani so prestrašeno opazovali dogajanje in vojake s čudno govorico. Tri leta so bili Italijani tukaj. Odšli so 26. februarja 1921. Takrat je končno zasijala svoboda, tista prava. Sam svoj gospodar na svoji zemlji. Rakek je postal obmejna postaja, dobili smo meščansko šolo, veliko novih priseljencev, razvila se je lesna industrija in furmanstvo imeli smo številne gostilne in trgovine. Zdaj, več kot sto let kasneje imamo pa samo še železnico.

Viri:

• Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (28.10.1936), letnik 17, številka 250. URN:NBN:SI:DOC-HTKJYGT9 from http://www.dlib.si

Kraj: Rakek
Datum: 1928
Avtor: neznan
Zbirka: Turistično prometno društvo za Notranjsko – Martin Carneluti
Skenirano: 6. 3. 2023
Oblika: razglednica – izrez