1942 Lož – Razmislek ob požganih Hribarjevih hlevih in Mehlančevi hiši

Tu sta najprej dve od italijanskih slik iz leta 1942, ki ju hrani Muzej novejše zgodovine, tretja pa je iz fotografske zapuščine Franca Trudna iz Podcerkve.

Delovanje okupatorske vojske v Loški dolini je veliko fotografiral poveljujoči poročnik Giovanni Chiodi in po vsej verjetnosti napravil tudi prvi dve sliki. Domnevam, da je slikal po službeni dolžnosti, morda pa tudi iz lastnih nagibov.

Poznejši zapis na hrbtni strani prve slike pripoveduje, da se ta nanaša na požgano domačijo Janeza Hribarja, organizatorja odpora, partizanskega prvoborca in poznejšega narodnega heroja.

Zakaj je, kljub temu da je bil požgan ves Lož, vojaški fotograf slikal prav Mehlančevo hišo in Hribarjev hlev, ne bomo izvedeli. Je fotografiral vsako posamezno požgano hišo, pa slike niso ostale?

Štirje italijanski vojaki so se slikali v Podcerkvi, preden so oni ali njihovi kolegi 5. 6. 1942 fotografa Franceta Trudna aretirali, ga v Pivki, tedaj poitalijančeno imenovani San Pietro del Carso, skoraj do smrti pretepli in potem internirali na otočku Ustica.

V nekem trenutku me je zaskrbelo, da v svojem vojaškem neznanju ne bi naredila napake ali kakšne krivice, pa sem vprašala urednika, ali so to zares zagotovo italijanski vojaki. In je takoj preveril:

To so italijanski vojaki Kraljeve italijanske vojske – Regio Esercito Italiano – iz obdobja druge svetovne vojne, oznake na uniformi pa kažejo na Genio (vojaške inženirce).

Na fotografiji je več značilnosti, ki ustrezajo italijanski vojski:

• Kapa (bustina) je značilna za italijansko vojsko. Uvedena je bila leta 1933 in se je pogosto uporabljala tudi med drugo svetovno vojno.
• Na ovratnikih lahko vidimo majhne petokrake zvezde (stelle), ki so bile značilna oznaka italijanskih vojakov.
• Uniforme, oprema in torbice za strelivo ustrezajo italijanski vojaški uniformi iz tega obdobja.
• Puške so videti kot italijanske puške Carcano.
• Najpomembneje: na kapah je znak dveh prekrižanih sekir z gorečo bombo. To je znak italijanskega Genia oziroma vojaških inženircev (Arma del Genio).

Torej:

Regio Esercito Italiano – Kraljeva italijanska vojska
Arma del Genio – vojaški inženirci
verjetno Genio Pionieri (inženirske enote)
druga svetovna vojna, približno 1940–1943

Zanimivo je, da imajo vsi štirje vojaki enako oznako, zato je precej verjetno, da pripadajo isti inženirski enoti.

Ozadje fotografije je deloma zidana, deloma lesena stena gospodarskega poslopja, skoraj brez dvoma nekje v Podcerkvi (kot da bi jo videvala na poti v šolo petnajst let pozneje!), najbrž kar pri Hlepinovih, kjer je bil doma fotograf, ali v soseščini blizu Grabnarjeve gostilne, kar bi deloma pojasnilo tudi razposajenost vojakov na sliki.

Ti moški so videti prav razigrani, nekoliko lahkomišljeni, že zmagoslavni, še nič prestrašeni … mladi, rojeni med ali po nastopu fašizma v Italiji in drugačne družbene ureditve niti ne poznajo, zato so tu, na tuji zemlji, razpoloženi, kot da gredo na safari … Rekli so jim gotovo, da tam, kamor se gredo vojskovat, živijo Slovenci, Schiavi, ki so sicer pobožni, delavni in pohlevni, ampak so manjvredna rasa in jih je zato treba odstraniti ter narediti prostor za njih, državljane fašistične Italije, ker imajo pač pravico do tega …

Kako deluje fašizem, dobro pojasni Američan Jason Stanley:

Najprej ustvari delitev na “mi” (belopolti, kristjani) in “oni”(drugače misleči, obarvani, tujci, drugoverci itd.), sledi izmišljanje mitov o preteklosti (“mi” smo izvoljeni, izbrani od boga, večvredni, boljši in sposobnejši kot drugi, imamo pradavne samoumevne pravice). Nato pride propaganda (obtožujemo druge tistega, kar delamo sami; dovoljkrat ponovljena laž postane resnica in normalnost). Zavlada protirazumskost (onemogočiti je treba univerze, oslabiti šolstvo, razumnike zapreti, medije podkupiti in cenzurirati) in nestvarnost (res je samo tisto, kar trdimo “mi”). Imamo hierarhijo z močnim vodjo, ki deluje preko izbrancev; izraža se močna viktimizacija – “mi”, pravični, pridni, izbrani, smo žrtve lenih in grdih, zato uvajamo zakon in red (tudi z nasiljem in vedno v svoj prid), ustvarjamo spolno tesnobo s podrejanjem žensk, kriminaliziranjem in marginalizacijo LGBT, starih, šibkih, invalidnih, s prepovedjo splava ipd. Velja pravilo “Arbeit macht frei – delo osvobaja”, ki ustvarja novodobne sužnje; kapital odloča o vsem, človečnost je zamenjana z močjo…

Kako so se Slovenci onkraj Rapalske meje upirali italijanskemu fašizmu, pa izvemo v knjigi spominov Zorka Jelinčiča Pod svinčenim nebom – spomini tigrovskega voditelja, kjer pisec govori o času od italijanske zasedbe Primorske leta 1918 do začetkov odpora, preko ustanovitve T.I.G.R., prve protifašistične organizacije v Evropi leta 1927 in njenega delovanja (s katerim je bil povezan tudi učitelj Ivan Mercina v Loški dolini! Za Jelinčiča je ta pot pomenila nešteto aretacij in devet let zapora ter tri leta internacije, za vedno uničeno zdravje zaradi fašističnega nasilja, podobnega tistemu, ki je umorilo skladatelja Lojzeta Bratuša, do zadnjih naporov po zmagi nad fašizmom. Kot do konca predan borec za slovenstvo v Italiji je po vojni, že ves oslabljen od bolezni, Jelinčič napravil tudi zemljevid krajevnih in ledinskih imen Tržaške pokrajine, zavedajoč se, da tudi tamkajšnji toponimi s svojimi davnimi, dokazljivo slovenskimi besednimi koreni trdno pričajo o mejah starodavne naselitve Slovencev in njihovih prednikov v teh krajih … (glej komentar k prispevku Oderzo – Glavni trg).

To je bila oblika odpora, ki je temeljil na izobrazbi in kulturi, a tudi športu in telesni izurjenosti, kar vse so Primorci pred vojno gojili v neštetih kulturnih in športnih skupinah in društvih (pevski zbori, dramske skupine, telovadci, planinska društva, alpinisti) in s tem fizično in duhovno presegali fašistično barbarstvo. Ko pa so bile vse slovenske šole in organizacije ukinjene in prepovedane, prav tako slovenski jezik in petje, skratka zanikano vse, kar je bilo slovenskega, je na področjih Gorice, Trsta in Istre sledil odpor tudi v obliki ilegalne organizacije TIGR, v skrajni fazi s požigi potujčevalnih vrtcev in šol ter celo atentata…

Ker je propaganda eno najmočnejših orožij, so bili ob začetku okupacije, ko je nastala zgornja Trudnova slika, med drugim tudi zidovi hiš prelepljeni in poslikani s podobami italijanskega kralja in Duceja, podkrepljenimi s parolami “Vinceremo!” (Zmagali bomo!) in podobnimi. In ker vojska deluje samo, če vojak brez pomisleka dela tisto kar ukaže poveljujoči, tudi tem moškim na sliki ni bilo treba in niti niso smeli misliti na to, kaj se v resnici dogaja. Povrhu so se gotovo počutili dobrodošli, če so sodili po uradnem sprejemu …

Znameniti napis na zidovju pod cerkvijo svete Evfemije na Rabu, ki je veljal za vso fašistično državo, je tudi od teh štirih vojakov zahteval: CREDERE, OBBEDIRE, COMBATTERE in s tem poudarjal tri od državljanov zahtevane drže: vero v režim, brezpogojno poslušnost in pripravljenost na boj.

Nekaj rezultatov te drže je na prvih dveh slikah. Če pa bi se vojaki morda uprli vojni mašineriji, v katero so vpeti, sledi neizprosna kazen, tudi nagla smrt. Ubijaj ali pa boš sam ubit – vojna je eno samo zlo z neštetimi obrazi!

Viri:

• Zorko Jelinčič: Pod svinčenim nebom, spomini tigrovskega voditelja, založba ZTT EST, Sklad Dorčeta Sardoča, 2. izdaja 2017, Trst
• Jason Stanley: Kako deluje fašizem, Mladinska knjiga, 2026
• Miloš Toni, Cerknica, avgust 2026 , pisno

Kraj: Lož, Podcerkev
Datum: 1942
Avtor: 2 x ni znan, Franc Truden
Zbirka: 2 x Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Janko Štritof
Skenirano: 18. 8. 2023
Oblika: 2 x kopija fotografije, fotografija