1977 Postojna – Bife II.

Na sliki je eden od bifejev, verjetno postojnski. Natakarica je v klasični opravi tistega časa in ima tri goste. Poleg desnega je neznana roka napisala dr. Kissinger, ker mu je res podoben.

Bifeji so bili središče vsakdanjega družabnega življenja. Fotografija prikazuje tipičen element takratnega časa. Vedno sem se spraševala, s čim čistijo rostfrejast šank, da se vedno tako sveti. Vsaka gospodinja namreč ve, da je rostfraj občutljiv za prstne odtise in ostale moteče elemente. Danes mi je jasno, da se je šank poliral sproti z rokavi obiskovalcev.

Oprema je preprosta. V desnem kotu je prepoznavna steklenica s sifonom. Ponudba je bila zelo specifična. Od alkoholnih pijač je bil na voljo vinjak Badel, Cezar ali Rubin, rum, travarica, encijan, pelinkovec in podobne zadeve vse na isti bazi: malo špirita, malo dodatkov in nekaj arome. Važno je, da prime. Redki so pili vino ali špricer, ki sta bila točena v navadne kozarce od dveh deci. Prestiž ni bil pomemben. Važno je, da prime. Špricar ali brizganec je moral biti obvezno s sifonom, ker je bilo to »in«. Enkrat so me nasrali in sem si naročila malinovec s sifonom iz istega, prej opisanega, razloga. Kaj pa osem let star mulc ve. Bilo je ogabno in ga je morala popiti mama, ker pri nas nič stran ne vržemo, čeprav je to le malinovec. Abstinenti, ženske in otroci so pili Cockto, Jupi ali Oro. Včasih je pa kdo naročil tudi kavo, ki so jo ponekod že kuhali v gostinskih apraratih, drugod pa še v džezvah. V osemdesetih letih dvajsetega stoletja je Jugoslavijo zajela kriza in iznašli smo molitev »V imenu očeta, ni kofeta in sina, ni bencina in svetega duha, ni belega kruha«. Deviz za uvoz je primanjkovalo. Pravzaprav jih je bilo kar nekaj, le država je bila suha. Sledili so programi stabilizacije. Kava je postala luksus in ena nabolj iskani dobrin na črnem trgu. Na sceno so prišli švercerji. Da bi gostinci obdržali goste, so postali lastniki in natakarji mojstri improvizacije. Kot pravijo zgodbe iz Muzeja tihotapstva na meji z Italijo, je kava postala vzporedna valuta. Gostinci so se zanašali na švercarje, ki so prinašali kavo v državo na vsemogoče načine. Tu se je ponovno pokazala pregovorna jugoslovanska iznajdljivost. Pol kile kave je takrat odpiralo vsa vrata. Ker kljub tihotapljenju ni bilo dovolj prave kave, so vanjo naskrivaj mešali kavne nadomestke, okus pa »popravili« z več sladkorja in z mlekom ali smetano.

Bifeji so ponujali tudi hladne prigrizke. Kuhana jajca so stala v košarici na šanku, kisle kumarice v vitrini, mogoče je bilo dobiti narezano klobaso ali sir, za otroke pa bohved koliko star štrudl in tudi kakšna kremšnita se je našla, z že otrdelimi robovi. Nihče ni umrl, še salmonele ni dobil.

Tu so se ustavljali delavci, ki so se vračali iz tovarne in prenekatera plača je končala v bifeju. V njih so se srečevali sosedje in upokojenci in tam prebirali časopise pa tudi študentje. Pogovarjali so se o športu, razmerah v tovarni in državi, stabilizaciji, nabavi ozimnice in gradnji hiš. Čeprav se o visoki politiki ni razpravljalo javno in kritično (so imele stene ušesa), so bile debate o birokraciji in gospodarski krizi v osemdesetih letih pogoste.

V ozadju je iz radija znamke Ei Niš ali Iskra zvenela glasba. Absolutna kralja sta bila  ansambla bratov Avsenik in Lojzeta Slaka, od slovenskih pevk pa Marjana Deržaj, Majda Sepe in Lado Leskovar, ki so se jim kasneje pridružili Oliver Dragojević, Mišo Kovać, Zdravko Čolić, Tereza Kesovija in drugi. Če je bil natakar mlajši in naprednejši, so poslušali Val 202, ki je predvajal predvsem glasbo za malo mlajše in so jo igrale skupine Bijelo dugme, Parni valjak, Idoli, Lačni Franz pa tud kakšen tuj ansambel se je znašel vmes. V boljšh bifejih so imeli juke-box in so si ljudje vrteli glasbo po lastni izbiri.

Zvečer pozvoni pri vratih in mož v predpasniku odpre. Pred vrati stoji žena, precej nalita in reče: »Glej ga, norca, doma pegla, jaz ga pa po bifejih iščem!«

Običajno so žene iskale može po gostilnah in če drugo ne, je bila to za njih velika sramota.

Slovarček:

• Kissinger: Henry Alfred Kissinger je bil ameriški politik, diplomat in Nobelov nagrajenec. V letih, ko je fotografija nastala, je igral ključno vlogo v zunanji politiki ZDA.

Kraj: Postojna
Datum: 1977
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 16. 9. 2026
Oblika: fotografija