1965 Rakek – Bufet

Od leta 1963 do 7. julija 1966 je bil odprt “Buffet” poleg trgovine. Po njegovem zaprtju je bila v prostorih “Avto trgovina”, ki pa zaradi slabega prometa ni dolgo delovala. Kasneje se je tja preselila mesnica, ki je do takrat poslovala v okviru TOZD Trgovina Rakek. Zaprli so jo leta 1993. Tu je imela nekaj časa svoje delavnice tudi Čevljarska zadruga.

»Bufet«, kot smo mu rekli po domače, je bil v Domiceljevi hiši, na vogalu ob stopnicah. Levo od vhoda je bil rostfraj šank, spoliran do visokega sijaja. Za to je poskrbela natakarica. Desno od vhoda so bile aluminijaste mize s prav takimi stoli. Opremljen je bil z najboljšo opremo tistega časa: avtomat za kuhanje kave, stroj za točenje piva, registrska blagajna in radio Iskra Triglav De lux, ki so ga začeli proizvajati sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja. Založen je bil s pijačami vseh vrst – alkoholnimi in brezalkoholnimi, z bonboni in čokoladami in tudi s cigareti. Kljub vsemu glamurju pa je v njem smrdelo po cigaretnem dimu in je imel etilni zadah. Po domače povedano, smrdelo je po postanem alkoholu.

Na koncu šanka na levo pa si prišel v posebno sobo, kjer je bilo ozračje nekoliko boljše. Najboljši pa je bil razgled. Dve veliki okni, skoraj do stropa, sta odpirali pogled na rakovško-unško polje. Neprecenljivo, čeprav si upam trditi, da obiskovalci bufeta tja niso hodili zaradi razgleda. Nekoč je prišla mamina sestra z možem in hčerko mojih let na obisk. Da bi se lahko v miru pogovorili, sta dedca poslali v bufet in naju z njima, da ne bova utrujali. Možakoma sva lahko. Svojo kokto sva hitro spili in začeli sitnariti. Na okenski polici je bilo polno mrtvih muh. Ata se je domislil, da naju bo zabaval tako, da bo jedel muhe. In jih je. Strašansko sva se zgražali in zaradi tega spregledali trik, ki sem ga sama pogruntala šele leta za tem. Ata je dal muho med prste in na hitro zamahnil proti odprtim ustom. Takrat sva se nakremžili »fuj« in seveda spregledali, da je muho med prsti izpustil na tla.

Po besedah gospoda Toneta Gornika sta imela samopostrežba pri Domicelju in bufet največ prometa izmed rakovških gostinskih in trgovskih podjetij, ki so spadala pod okrilje TP Škocjan. To je nekako razumljivo. Če je žena nekako prepričala moža, da je šel v trgovino namesto nje, je ta izkoristil priliko in šel še v bufet na dva deci. Teh deci je bilo lahko tudi več, če je bila družba prava. Tako so neko poletje ob spravilu sena, ki se je takrat še grabilo in nakladalo na voz na roke, poslali gospodarja k Domicelju po malico. Naročili so, naj gre iskat, potem pa pride za njimi na travnik, da bo pomagal. Kupil je malico v trgovini in šel v bufet v posebno sobo na nekajkrat-krat dva deci in gledal po polju. Ko je videl, da peljejo naložen voz domov, se je hitro odpravil tja še on. Voz je bil prej doma. On pa se je izgovoril na vrsto v trgovini.

Viri:

• Tone Gornik

Kraj: Rakek
Datum: 1965
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Gornik
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka