pred 1954 Podcerkev – Trije neznani otroci / Otroške igre IX.

Slika z otroki, od katerih je spet eden na stolu, je nastala pred steno hiše, kjer je fotograf Truden živel pred letom 1954. Fotografirani so starejši brat z dvema sestricama, tako domnevam. Toplo, lepo in skrbno so oblečeni. Temna pentlja, ki se zdi črtasta ali karirasta in iz bolj kompaktnega blaga kot so bile običajno – redkost za tisti čas – krasi frizuro večje deklice, malčica pa ima ogrnjeno zanimivo pleteno pelerinico, medtem ko deček nosi pravo moško obleko in tudi zelo moško gleda, medtem ko podpira deklico na stolu … Resni so, a tako zelo lepi.

Veliko pletenih oblačil nosijo: deklica na levi krilce, pulover in jopico, malčica žabe, jopico, krilce, pelerino in kapico in tudi fant ima pleten pulover ali brezrokavnik pod suknjičem. Koliko znanja in potrpežljivega dela je bilo treba za toliko zahtevnega štiriekajna! In upam, da volnena oblačila, čeprav mehka, niso preveč pikala nežne otroške kože.

Ne poznam jih in ničesar ne vem o priložnosti, ko so se prišli slikat, kdo je bil z njimi in ali niso prišli kar sami, kar je sicer malo verjetno, ker slikanje je pa ja priložnost, ki mora biti skrbno pripravljena in ne gre, da bi postavitev, urejen videz in nadzor zaupali odraščajočemu dečku. Nič torej ne vem o njih, a lahko ugibam, kakšne igrice so se igrali, ko je bil čas za to:

Z najmlajšo deklico so se mogoče njeni bližnji šli vseh sort bibe in +miške, a tudi že tiste igrice s prstki, ki so govorili in naklepali lumparije ter bili na koncu kaznovani. Mogoče jo je kdo dražil z drrrr kobilca, želel srečo z igrico Bug daj sriečo ali pa učil sočustvovati in deliti dobrine z drugimi:

Slednjo se je mogoče igrala tudi večja deklica z vrstnicami, gotovo pa tisto s strašenjem, kjer teče takle dialog:

Sledi mahanje z dlanjo pred čim dlje nepremično strmečimi očmi drugega, ki ne sme treniti v dokaz, da se res ni bal smrti …

Otroci njene starosti so se igrali tudi gnilo jajce, slepe miši, skrivalnice in še marsikaj. Kadar ni bilo odraslih kje blizu – čeprav so se teh po njihovem pohujšljivih, “klamfarskih” besedilc naučili prav od njih – so se šli igrice z dotikanjem oči, nosu, ust, prsi, popka in lulike ali lulčka in pri tem govorili: “Oče, mati, teta, stric, ciza mouza/ciza caza/ sisa, sasa, popek, špric!”

V Loškem Potoku so v osemdesetih letih poznali modernizirano različico z dotiki prs, lulike in ritke:”Mleko, mleko, limonada, za ovinkom čokolada!” Njihova starejša različica pa pravi: “Ata, mama, teta, stric, cizl, mizl, popek, špric!”…

Dečko s slike pa je gotovo že lahko igral fantovske pastirske igre in igre vzdržljivosti, recimo  prasico bǝt ali ugajnat’, kakršno je leta 2009 opisal France Žnidaršič, rojen leta 1934, ki je rasel pri Sveti Ani nad Podložem:

Značilni igri s tepežem raznih delov telesa so poleg ritko ali rihtarja bǝt še igri gladež – bunkež in  žoglat.

Rihtarja touč ali ritko bǝt so se šli tudi odrasli na kakšni ohceti po polnoči, ko so bili že primerno potrjeni: Vodja igre drži glavo izžrebane žrtve med koleni, tako da ta ne vidi, kaj se dogaja za njo, lahko ima tudi zavezane oči. Ostali igralci stojijo za tem, ki bo tepen in eden ga udari po zadnjici. Njegova naloga je, da ugane, kdo je udaril in če mu uspe, se zamenjata, če ne, drži zadnjico za naslednje udarce, dokler ne ugane … Udarjati se sme samo z roko, vendar so tisti bolj izkušeni poznali zamahe in drže prstov in dlani, ki so močno zaskelele …

Gladež bunkež se igra pri mizi. Eden ali več igralcev položi iztegnjene dlani na mizo v pripravljenosti, da jih kadarkoli čim hitreje izmakne. Določeni, izžrebani ali izsšteti igralec s skrčeno pestjo lahno drseče kroži po mizi ter počasi in monotono poljubno dolgo govori: “Gla-dež, bun-kež, gla-dež bunkež”,… da bi zamotil pozornost soigralcev, nato zavpije:”Gladež-bunkež!!” in skuša udariti po prstih nepripravljenega soigralca, ki roke ni pravočasno izmaknil. Če ga zadene, se zamenjata in igra se nadaljuje.

Igro žóglat sem našla na Babnem Polju in tudi ta preizkuša reakcijo na presenečenje in je predvsem igra starejših dečkov. Igra se v parih. Prvi igralec iztegne roke vodoravno predse z dlanmi obrnjenimi navzdol, drugi ga po dlaneh od spodaj s prsti rahlo žgečka poljubno dolgo, nato pa čim hitreje udari po rokah. Prvi mora ves čas paziti, kaj počne soigralec, da bi roke pravočasno izmaknil. Če dobi udarec, se vlogi zamenjata. Tisti ki tolče, pa tovariša skuša presenetiti, zmesti, ga zasačiti nepripravljenega. Trzne, kakor da bo udaril, pa se sredi giba premisli, skuša udariti bliskovito, zavaja z enakomernim in skoraj zdolgočasenim žgečkanjem…

Tudi kaj takega se je mogoče igral deček, ki nas tukaj tako modro gleda s slike …

Slovarček:

• Pruosǝm, pruosǝm!/Kdur bua dau, bua pr bugcǝ spau,/kdur pa ne bua dau,/ bua pa u pǝklǝ/drjeke sjau!: Prosim, prosim! /Kdor bo dal, bo pri bogcu spal,/ kdor pa ne bo dal,/ bo pa v peklu/ dreke sejal!
• Sǝ bieu na vartǝ?: Si bil na vrtu?
  Sǝ vidu smartǝ!: Si videl smrti?
  Pa sǝ se jo kaj bau?! : Pa si se jo kaj bal?!
  Neč!: Nič!
• štriekajne: pletenje z nitjo
• žóglat:  žgečkati
• bǝt: biti, udarjati
• touč’: tolči

Viri:

• Milena Ožbolt: Nekaj otroških iger z južne Notranjske, Folklornik letnik 5, JSKD RS, Ljubljana, 2009
• Igor Cvetko, Najmanjše igre na Slovenskem, Didakta, Radovljica 2000

Kraj: Podcerkev
Datum: pred letom 1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 20. 6. 2026
Oblika: fotografija