Stare slike

S Sonjo in sploh s celotno družino Bavec me je seznanil njen sin iz prvega zakona Stojan Dominko, ki mi je dal za knjigo Fotografi družine Bavec veliko fotografij in dokumentov. Dragocena so bila tudi njegova pričevanja o družini Bavec pa tudi o svoji materi Sonji Bavec. Sonja je bila izredno čustvena in senzibilna oseba s svojstvenim značajem, kar ni čudno, saj je med drugo svetovno vojno doživljala tragične dogodke, ki so jo zaznamovali za celo življenje. Svoja predvsem vojna doživetja je opisovala v številnih zvezkih, ki razkrivajo njeno tragično usodo kot najstnice med okupacijo in kot zrelo žensko tudi po vojni. Svojo notranjost je dostikrat izražala skozi oljne slike, risbe in celo na les pa tudi skozi fotografijo. Ne glede na to, da sta bila zaradi svoje trme z njenim očetom dostikrat v sporu, sta bila zaradi svojega značaja dostikrat neločljivo povezana. Kot sem že zapisal, je Vinko Bavec s Sonjo večkrat obiskal svoje prijatelje Janežiče v rodnem Markovcu v Loški dolini, tako pred vojno, ilegalno med vojno kot tudi po vojni.

Sonja Bavec Petrović je bila samosvoja fotografinja in slikarka v slovenskem prostoru. V petdesetih letih 20. stoletja se je le malo fotografinjam uspelo s trmasto vztrajnostjo, delavnostjo in podjetnostjo izviti iz »objema« garaškega dela v temnici in se osamosvojiti. Sonja je izhajala iz trgovske in fotografske družine Bavec v Brežicah. V svet fotografije in na nek način tudi v slikarstvo jo je uvedel njen oče Vinko Bavec, v svojem času zelo poznan fotograf, ki se je občasno ukvarjal tudi s slikanjem.

* Foto Vinko Bavec, otroški portret Sonja Bavec, oljna slika na črno-belo fotografijo, 1933, hrani Stojan Dominko.

* Obhajanka Sonja, fotoatelje Vinko Bavec, Brežice, 1937, hrani Stojan Dominko.

* Prva z leve Sonja Bavec, mlin pri Renkočih ok. 1940, Markovec, foto Vinko Bavec.

Da bi lažje razumeli njeno nevsakdanjo duhovno senzibilnost, ki jo je izoblikovala in vplivala na njeno ustvarjanje, bom na kratko osvetlil tudi tragične in travmatične dogodke med drugo svetovno vojno, ki so jo kot deklico – najstnico zaznamovali za vse življenje.

Čeprav so zime bile zelo mrzle, jih je imela rada: »V nočni mesečini je sneg blestel in zamrznjeni snežni kristali so odsevali svetlobo kot briljanti. Od vsepovsod so hiteli ljudje tiho in hitro, da jih hoja ogreje. Šli so k polnočnici, saj je bil sveti večer. Mesečina je daleč odsevala svojo svetlobo, bilo je svetlo skoraj kot podnevi. Beli sneg je odbijal in povečal svetlobo. Po zasneženi cesti so mnogi prišli na saneh s konji. Kraguljčki okoli konjskih vratov so veselo cingljali. Daleč je že tisti čas. Kraguljčkov in sani s konji ni več, ostali pa so lepi spomini na bleščeči sneg, na jarko mesečino …«

Sonja je bila kot dekle občutljiva, gojila je ljubezen do živali, posebno še do konj, do lepih zelenih dreves ob žuboreči vodi in prebujajoče se pomladi z raznobarvnimi cvetlicami, žarkim soncem, je v Sonji že v zgodnji mladosti izostrila talent, ki ga je kasneje prelila v fotografijo in slikanje.

Kmalu po okupaciji 1941 so Bavčeve kot zavedno družino preselili iz Brežic v Samobor na Hrvaškem, kjer se jim je uspelo skrivaj vrniti v Slovenijo, Marija Bavec je z otroki odšla v rodno vas Sajevec pri Ribnici, mož Vinko pa je ilegalno deloval v OF v Šiški v Ljubljani. Vsi so pomagali osvobodilnemu gibanju; Sonja je npr. večkrat s konjem v vreči žita prepeljala sporočila za partizane v vas Kot, Sodražico in Novo Štifto.

Zaradi neprestanih racij v Ljubljani se je jeseni 1941 oče umaknil k družini v Sajevec. Sonja se spominja: »Ko je prišel ate Bavec v Sajevec, sva skupaj risala letake s Titovo sliko, očetovi so bili lepši, pa tudi moji niso bili slabi, potem jih je sam šel pribijat na razna mesta v več vasi.«

Ko je Bavec maja 1942 dobil sporočilo, da mora iti v Loško dolino, je s seboj odpeljal Sonjo, ki mu je pomagala pri propagandnem delu (risanju plakatov, razglasov) in prenašanju sporočil za partizansko gibanje. Skrivala sta se pri Bavčevih prijateljih (Janežičih) v Markovcu. Skrivaj je posnel številne požgane vasi na Notranjskem med veliko poletno italijansko ofenzivo, julija 1942. Njegovo dejavnost so po izdaji v okolici Loža odkrili italijanski vojaki in ga skupaj s hčerko Sonjo 1. avgusta 1942 aretirali in zaprli. Zaprli so jih v neko zgradbo. V velikem prostoru so spali, kar na golih tleh ženske, moški in otroci, veliko je bilo bolnih, takim je bilo namenjeno živeti le še kakšen dan, saj so se streljanja vršila vsak dan.

»Neki dan zgodaj zjutraj« se spominja Sonja, »me je zbudila »tišina« prej je bilo vedno slišati stok, jok in preklinjanje. Bila sem popolnoma sama v veliki sobi. Stekla sem ven. Vsi so bili že na kamionih. Na zadnjem je sedel oče. Stekla sem h kamionu in se oprijela stopnic s tremi prečkami in se jih v strahu, da ostanem sama, oprijela tako močno, da me niti dva vojaka nista uspela odtrgati od očeta. Vse so nas peljali na strelišče do nekega izkopa v okolici Cerknice. Vse starejše moške in ženske so nagnali noter in jih postrelili. Poleg kamiona sva ostala samo jaz in ate.«

Od tam sta se na kamionu z očetom, z otroki in mladino odpeljala naprej. Po nekaj kilometrih vožnje so se ustavili, Sonjo so dali na drug kamion, očeta pa so avgusta 1942 poslali v taborišče Monigo pri Trevisu v Italiji. Sonjo pa v koncentracijsko taborišče v Avstriji. Zaradi travmatičnih medvojnih dogodkov si ni zapomnila imena taborišča. Po vojni se je vsa družina srečno vrnila domov v Brežice.

Ko so se vrnili domov po vojni, so Bavci popravili poškodovano hišo in se ponovno začeli ukvarjati s fotografsko obrtjo. Tudi Sonja se je začela 1946 kot vajenka učiti fotografske obrti pri očetu in hoditi v strokovno nadaljevalno šolo v Brežicah. Morala je trdo delati v temnici, retuširati negative, posamezen portret je retuširala tudi po eno uro in več. V temnici je bila izredno hitra in spretna, saj je naenkrat lahko razvila do šest filmov. Pomočniki, ki jih je bilo kar pet, pa so posamično razvili en do dva filma. Sicer je bilo po vojni foto material zelo težko dobiti. Zato so uporabljali tudi stare steklene plošče. Zaradi pomanjkanja so namreč nove posnetke velikokrat delali nanje. V tistem času je bilo denarja dovolj, ker ni bilo trgovin, ljudje niso mogli kupovati oblačil, čevljev in hrane, zato pa so se radi fotografirali.

Za izdelavo fotografij za osebne dokumente sta z očetom potovala po mestih in vaseh. Oče se je peljal z motorjem, Sonja pa za njim na kolesu, dokler ni 22. 12. 1948 naredila izpita za motor. Z motorjem je po lastnih besedah rada divjala.

Na prošnjo policije je morala večkrat fotografirati krvne delikte in zločine, saj policija takrat še ni imela svojih fotografov, pa tudi fotoaparatov je bilo malo. Snemanje umorjenih iznakaženih ljudi jo je preveč spominjalo na pretresljive vojne dogodke, zato ni rada dokumentirala zločinov, je pa rada fotografirala kopalce v reki Krki: »Takrat ljudje niso imeli fotoaparatov, so se pa radi slikali, posebno vojaki, ki so ob nedeljah kar peš prišli v Brežice na kopanje v Krki, oni so bili najboljše stranke.«

* Ruševine po italijanski ofenzivi na Notranjskem avgusta 1942, porušena in požgana vas Pudob, zbirka MNZS.

* Porušeni hotel Žumer v Cerknici, 1944. foto Vinko Bavec, zbirka MNZS.

* Sonja s fotoaparatom, 1948, hrani Stojan Dominko.

* Sonja fotografira, 1948, hrani Stojan Dominko.

* Avtoportret, fotomontaža, 1948, hrani Stojan Dominko.

* Družina Bavec v fotoateljeju v Brežicah, 50. leta 20. stoletja, z leve: Marija Bavec, Milan Bavec, Slavka Bavec z možem, Sonja Bavec in Vinko Bavec.

* Družina Dominko ok. leta 1954, z leve Sonja in Stane Dominko imata na rokah sina Stojana Dominka. Hrani Stojan Dominko.

* Mojstrsko spričevalo, Ljubljana, 5. oktobra 1954. hrani Stojan Dominko.

Sonja je mojstrski izpit opravila pri znanem fotografu Josipu Pogačniku iz Ljubljane leta 1953 in se kljub nasprotovanju avtoritativnega očeta 1954 najprej preselila v Krško in nato v Brežice, kjer je pri Merlaku odprla samostojno obrt. Kljub garaškemu delu na področju fotografije (portretna fotografija, poroke in predvsem birme) je leta 1959 samoiniciativno končala akademijo za uporabno umetnost in obrt v Zagrebu in se med leti 1963 – 1968 dodatno izpopolnjevala na področju slikarstva (olje na platno) v Kijevu in Moskvi.

* Sonjin fotoatelje pri Merlaku v Brežicah, 1955.

* Sonjina sinova, prvi z leve mlajši sin iz drugega zakona, Zlatan Petrović in starejši sin Stojan Dominko, 60. leta 20. stoletja.

* Sestrična Marika Grebenc, Brežice, ok. leta 1954, hrani Stojan Dominko.

Najlepše ustvarjalno prepletanje fotografije in slikanja se je pri Sonji videlo v zelo lepih barvnih portretih obhajank, birmank, cvetočih rož, grmov, barvitih oblakov in žuželk. Zato je barvno tehniko fotografiranja takoj sprejela, saj ji omogočala, da tudi s fotoaparatom izrisovala svoja občutja v barvah. Zanjo je bila značilna nezlomljiva vera v življenje in ustvarjanje ter svojstven smisel za humor.

* Neznana birmanka ok. 1954, hrani Stojan Dominko.

* Štefka Kovačič in Stojan Dominko na vlaku, 1957, hrani Stojan Dominko.

* Vojaka z dekletoma, Čateške toplice 1965, hranit Stojan Dominko.

* Prvoobhajanki, Sveti Marko, Koper, ok. leta 2000, hrani Stojan Dominko.

Fotografska in slikarska dejavnost sta se pri Sonji tesno prepletala in jo vseskozi duhovno bogatila. Sonjina vsestranska izpovednost in sporočilnost sta se kazali skozi fotografijo, sliko, risbo, oljni motiv na brezovem lesu in skozi beleženje pretresljive življenjske zgodbe.

Odlikovali so jo nežni in poetični zapisi o naravi, o živalih in prizadevala si je, da bi umetniške stvaritve narave prenesla na platno.

* Gosenica, 2005, hrani Stojan Dominko.

* Sonja slika Mefista, Kijev 1963, hrani Stojan Dominko.

Pri slikanju jo je pritegnila eleganca in lepota konj, zimska in pomladanska pokrajina, tihožitja, zahod sonca, valovito morje, barviti oblaki, ženski portret. Njen slikarski opus šteje 600 oljnih slik.

* Pogled z mojega okna na Brežice, olje na platnu, 1995, hrani Stojan Dominko, foto V. Benedik.

* Jadrnica na morju, olje na platnu, 1998, hrani Stojan Dominko, foto V. Benedik, 2014.

* Petelinji boj, hrani Stojan Dominko, foto Valentin Benedik, 2014.

* Konji, olje na platnu, 2001. hrani Stojan Dominko, foto V. Benedik.

* Konj, glina, hrani Stojan Dominko, foto V. Benedik.

* Brezov les, igra narave 1, Foto V. Benedik.

Prispevek je napisal: Dejan Vončina, april 2023