1970 Rakek – Plaketa predsednika Tita

Plaketo s podobo Tita je v sedemdesetih letih naredil Boris Stanojčić (1932–2009). Velika je 25,4 x 19,3 cm. Letos mineva sto trideset let od rojstva Josipa Broza Tita (1892-1980). Ker njegov življenjepis večina pozna do potankosti, sem zbrala nekaj zanimivosti, ki mogoče niso znane širšim množicam.

Po uradnih podatkih se je Tito rodil 7. maja 1892. Leta 1944 med zračnim napadom na Drvar je za las ušel smrti. Po vojni je bilo odločeno, da bo za njegov rojstni dan veljal 25. maj. Tako je bilo do leta 1957. Tedaj je na pobudo samega predsednika to postal Dan mladosti. Glavni dogodek je bil Štafeta mladosti. Delavci, kmetje, učenci, vojaki so jo nosili ves mesec po celi Jugoslaviji. Na zletu na stadionu JLA v Beogradu pa so jo predali Titu. Štafetne palice hrani Muzej Jugoslavije. V njihovi notranjosti so pisma, ki so jih poslali iz različnih krajev države. Zadnja štafeta je bila leta 1987. Leta 1979 je za štafeto izdelala osnutek Milena Braniselj, sedaj Cerkničanka, ki je bila tedaj študentka podiplomskega študija Akademije za likovno umetnost. Izdelali so jo v Železarni Ravne.

Z veliko poguma je leta 1948 rekel »ne« Stalinu, vodji Sovjetske zveze. Bil je edini politik, ki se je uprl Hitlerju in Stalinu na vrhuncu njune moči. Želel je obdržati državno suverenost in neodvisnost, zato ni pristal na to, da bi bila Jugoslavija pod okriljem Sovjetske zveze. Šokiral je tako zahod kot vzhod. S tem je utrl pot politični nevtralnosti Jugoslavije. Gibanje neuvrščenih je bilo ustanovljeno 1. septembra 1961 v Beogradu. Pridružilo se mu je 120 držav. Številčno je to pomenilo več kot pol prebivalcev sveta. Tega leta je Jean Paul Sartre v Parizu izjavil: “Neuvrščenost pomeni aktivni boj proti blokoma. Tako je govoril predsednik Josip Broz Tito. Njegov govor je v tem pogledu zelo pomemben. Bil sem srečen, da sem lahko slišal tako odločne zahteve po miru, razorožitvi, ukinitvi jedrskih poskusov, po odstranitvi vojaških baz s tujih ozemelj. Neuvrščenost ne pomeni nepovezanosti, pač pa pomeni skupno voljo, ki je gonilna sila v boju za mir oziroma za odstranitev imperializma in kolonializma. Sprašujem se, če ZDA in SZ nista morda čakali prav na tako spodbudo, da bi lahko začele s pogovori?”

Po prekinitvi odnosov med Rusijo in Jugoslavijo je Stalin nekajkrat skušal umoriti Tita. Rečeno je, da je bil Tito prisiljen pisati Stalinu: »Prenehaj pošiljati plačane morilce. Že pet smo jih ujeli, enega z bombo, enega s puško … Če ne boš prenehal s pošiljanjem atentatorjev, bom sam poslal enega v Moskvo. In ne bo mi treba pošiljati še drugega.« Kaj je odgovoril Stalin, ni znano.

Tito je bil uživač. Ni skrival, da rad je, pije, kadi havanke, ki mu jih je radodarno pošiljal Castro in tudi žensk se ni branil. Bil je edini, ki je kadil v Beli hiši. So bili prijazni ali se mu niso upali povedati, da se ne sme? Znal je tudi plesati in igrati klavir. Najraje je imel zagorske štruklje, viski Chivas in slovenski cviček. Na Zaplano je hodil na žgance, v Planino pa na pečene piške. Družil se je s slavnimi osebami, tudi z zvezdniki Hollywooda. Sophia Loren mu je na Brionih kuhala špagete, z Richardom Burtonom, ki ga je igral v Sutjeski, sta se napila.

Na začetku moje službe je bil naš direktor gozdarski tehnik. Takrat smo imeli največje plače in vsak mesec poračun za nazaj. Tito je bil strojni ključavničar, a je vseeno jugoslovansko gospodarstvo delovalo. Sistema, ki ga je uporabljal, ne učijo na nobeni fakulteti. Gradili smo tovarne, stanovanja, »mi gradimo ceste, proge« – večinoma s krediti. Bil je edini, ki je zafrknil Amerikance, saj nikoli ni vrnil dvajsetih milijard dolarjev. Sicer jih ne rabijo. Imajo dovolj. Jugoslovanski delavci so bili najbolje plačani delavci. Če so bili zaposleni v Nemčiji seveda. Spodbujal je delo v tujini. Gastarbajterji so prinesli tako želene devize. Pa turisti tudi. Nafto je dobival skoraj zastonj pri svojih neuvrščenih prijateljih. Kave je bilo vedno dovolj. Nekaj let po njegovi smrti jo je manjkalo in nastala je molitev: »V imenu očeta – ni kofeta in sina – ni bencina in svetega duha – ni belega kruha.« Zaposlenost je bila skoraj stoodstotna. Mnoga podjetja so za svoje delavce zgradila stanovanja. Vsak je lahko s sosedsko pomočjo sezidal svojo hišo. Podjetja so imela svoje počitniške domove. Prenekateri je šel tedaj prvič na morje oziroma ga celo prvič videl. Vsi so dobili pokojnine po le 35-ih letih zaposlitve. Imeli smo brezplačno zdravstveno zavarovanje in šolanje od osnovne šole do fakultete. Imeli smo tudi študij »iz dela«, kar je v današnjih časih nepojmljivo. V primerjavi z danes so bila plače in penzije manjše, a zagotovljene.

29. oktobra 1971 je Tito v National Press Clubu v Washingtonu odgovarjal na vprašanja ameriških novinarjev. Zahvaljujoč Titovi pregovorni ležernosti in dostopnosti sta se kmalu vzpostavila tesen stik in prisrčno vzdušje. Tito je s svojimi duhovitimi in pomenljivimi odgovori navdušil tudi najbolj provokativne predstavnike »sedme sile«.

“Gospod, predsednik, kaj je najbolj pozitiven rezultat Nixonovega obiska v Jugoslaviji?”

»Da sem danes v Ameriki,« je lakonično odgovoril Tito. In potem je prižgal svojo znamenito cigaro, Nixon pa ga je postrani gledal z nelagodjem in ne vedoč, kaj naj reče, če naj sploh kaj.

Četrtega maja 1980 ob 15.05 je Jugoslovanska radiotelevizija objavila vest, da je v Kliničnem centru v Ljubljani umrl Josip Broz-Tito. Med dokumentacijo je bila tudi predsednikova želja, da njegov prstan z briljantom za vedno ostane pri njem. Nosil ga je že v predvojnem času. Z njim so bile povezane mnoge zgodbe iz njegovega ilegalnega obdobja. Baje ga je ta prstan nekoč rešil pred aretacijo. Pokopali so ga z njim. Kakšen ugled je imel v svetu, se je izkazalo na njegovem pogrebu. Ta je bil največji v zgodovini. Udeležilo se ga je 209 delegacij iz 127 držav sveta, štirje kralji, pet princev, 32 predsednikov držav, 22 premierjev in 47 zunanjih ministrov. Tu so se prvič in zadnjič srečali državniki nasprotnih političnih blokov. Tita so pokopali na velik srbski praznik in na dan Tretje srbske vstaje, ki jo je vodil Draža Mihajlović na Ravni gori – 8. maja.

Tudi njegov pogreb ni minil brez skrivnosti. Največja je bila, kaj je bilo pravzaprav v krsti, ki je stala v sedanji zgradbi Skupščine Srbije. Na to vprašanje je odgovoril Ivan Dolničar v svoji knjigi:

»Glede na različne špekulacije, ki so se pojavljale pozneje in tudi v novejšem času v zvezi s pokopom predsednika Tita moram povedati, da je bil njegov uradni in dokončni pokop opravljen v prisotnosti omenjene državne komisije v noči po formalnih pogrebnih slovesnostih na Dedinju. V komisiji za pokop smo bili poleg Stavreva kot predsednika komisije še jaz (Ivan Dolničar, op. p.), Titov adjutant admiral Zvonimir Kostić in še nekatere druge osebnosti. Pokop v okviru pogrebnih slovesnosti je bil improviziran za televizijska in druga snemanja, dejansko pa smo v Titovi grobnici opravljali dela še vso noč, saj jo je bilo treba dokončno urediti. Masiven zelo težak marmorni blok, ki pokriva Titov grob, je bilo treba tja dokončno namestiti z dvigalom in vse ustrezno zabetonirati. Ob pogrebni slovesnosti, ki so jo prikazovale televizijske in filmske kamere z vsega sveta, smo grobnico samo začasno, provizorično zaprli z imitacijo marmornega bloka, ki ni bila pritrjena, ampak na posebnih kolesih. Vsekakor smo hoteli vsa dela na grobnici in v Hiši cvetja opraviti do jutra, da bi se lahko prvi obiskovalci že zjutraj v mimohodu poklonili Titovemu spominu. Tako je tudi bilo. O dokončnem pokopu in ureditvi Titovega groba smo v državni komisiji napisali poročilo za predsedstvo države s podpisi vseh članov komisije.«

Tito ni dejal: »Čuvajte Jugoslavijo!« Sami smo se odločili: »Druže Tito mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo.« A kaj, ko je bilo križišče za prvim vogalom. Titov pogreb je bil tudi pogreb Jugoslavije, le da je malokdo to zaznal.

Naj končam s šalo, ki zgovorno opiše Tita in današnji odnos do njega. Ko je Kolinda Grabar Kitanović odstranila Titov doprsni kip iz predsedniške palače in ga vrnila v Kumrovec, so to povedali Titu na drugem svetu. Mirno je poslušal in le na kratko vprašal: »In, zaboga, je Istro tudi vrnila Italijanom?«

Na rdeč žamet je položena medeninasta podoba Tita, vdelana v les. Spodaj je tudi njegov podpis. Zadaj je kovinsko držalo. Plaketo je mogoče postaviti na mizo ali drugo vodoravno površino.

Škatla je velikosti 28 x 34 cm. V njej je plaketa z likom Tita. Na škatli je emblem JLA. Prejeli so jo pripadniki JLA za posebne uspehe v službi ljudstva, ob odhodu v pokoj pa tudi vojaki, ki so se med služenjem vojaškega roka izjemno izkazali.

Slovarček:

• Jean Paul Sartre: 1905 -1980, dramatik, epistemolog, romanopisec, scenarist, biograf, literarni kritik, esejist, član odporniškega gibanja, politični pisec, eksistencialist, ontolog, pisatelj, filozof, mirovni aktivist, publicist, intelektualec, avtor, sociolog, meteorolog
• študij iz dela: nekaj nepojmljivega za današnje čase, bil si zaposlen, leta so ti tekla pa še plačo si dobival, namesto v službo pa si hodil na predavanja. Ni bilo pa od nekdaj tako. Sprva je obstajal samo študij iz dela (študenti so bili v rednem delovnem razmerju, razporejeni na študij), kasneje se je pridružil še študij ob delu in redni študij, kot ga poznamo danes.
• Druže Tito mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo – Tovariš Tito, mi ti prisegamo, da ne bomo zašli s tvoje poti.

Viri:

• T. Keršmanc (1979). Štafeta najlepših želja tovarišu Titu. Dogovori, letnik 7, številka 9/10. URN:NBN:SI:DOC-5GCJMJLQ from http://www.dlib.si
• https://www.nezavisne.com/magazin/zanimljivosti/Ovo-su-anegdote-o-Titu-koje-nisu-smjele-da-se-pricaju-FOTO/321759
• https://danica.hr/josip-broz-tito-esej-jugoslavija/
• Koprvic, J. Generalov let, Spomini generala Ivana Dolničarja. Ljubljana: Modrijan založba, d. o. o., 2005.

Kraj: Jugoslavija, plaketa se nahaja na Rakeku
Datum: domnevno okoli 1970
Avtor: Boris Stanojčić
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 4. 3. 2022
Oblika: fotografija predmeta