1966 Novi Kot – Šmerinov Slave s svojimi otroki

Šmerinov Slave, tako smo ga klicali, ker se pri hiši po domače reče pri Šmerinovih, se je poleti leta 1966 nedaleč od hiše ponosno postavil pred objektiv s svojimi otroki. Bila je nedelja. Ne vem, ali so se odpravljali v gozd, ali so samo pozirali hišnemu prijatelju in daljnemu sorodniku, Alojzu Mikliču, ki je aparat vedno nosil s seboj, da bi jim ostal spomin na otroška leta, kako so očetu pomagali vlačiti hlode iz gozda. Bolj možna je druga predpostavka, ker so vsi čisti, nobenega blata ni videti in majčke so snežno bele.

Šmerinova domačija stoji pod gozdom v spodnjem delu Novega Kota, na levi strani v smeri Stari Kot. Pred in po 2. svetovni vojni sta tu gospodarila domača hči Helena Tušek por. Poje in njen mož Alojz Poje. Imela sta devet otrok, nekaj jih je umrlo kmalu po rojstvu, nekaj v taborišču smrti na Rabu, sin Vlado Poje, star komaj sedemnajst let, pa je padel med vojno leta 1944 na Štajerskem kot borec NOV. Živi so jima ostali trije otroci: Marija, Slavko in Fanika. Marija se je kmalu po končani vojni poročila s Pargarjevim Antonom Cimpričem. Rodili so se jima trije otroci: Danica, Albina in Marjan. Fanika se je poročila dvakrat, prvič z Vinkom Žagarjem od Auptov in drugič s Francetom Levstikom iz Travnika. Iz prvega zakona ima sina Josipa, iz drugega pa hči Darjo in sina Alojza. Na domu je ostal sin Slavko in po starših prevzel kmetijo. Poročil se je z Vilmo Troha iz vasi Lautarji na Hrvaškem. V zakonu se je kmalu srečala s težkimi življenjskimi preizkušnjami. Postala je ta mlada, žena, mati, gospodinja, kmetica … To jo je toliko okupiralo, da ni niti pomislila na kakšno zaposlitev v tovarni ali kje drugje.

Čeprav Lautarji niso tako oddaljeni od Novega Kota, je šla zelo malo domov, ker ni bilo časa niti prevoznega sredstva. Večinoma je domače obiskovala peš po bližnjicah. Kasneje, ko sta si z možem kupila motor, je bilo lažje. Tudi mama je malo prihajala k njej, vedno pa ji je za dlje časa ostala pri njej, kadar je rodila. Ima pet otrok, ki so se rodili v kratkih presledkih drug za drugim. Pralnega stroja ni bilo in tekoče vode tudi ne. Imeli so veliko štirno, pa tudi tukaj je vode ob suši zmanjkalo, tako da so jo za živino dovažali v  sodih. Prala je vse na roke. Pravi, da je plenice prekuhavala le v nedeljo, med tednom pa jih je le sprala, ker je bila vedno stiska s časom.

Otroci so rasli, Vilma in Slavko sta jih povsod vključevala v delo. V začetku so se bolj igrali, pazili drug na drugega, kasneje pa je igra prerasla v delo. Tako so se počasi priučili vsakega kmečkega dela, postajali odgovorni za svoja dejanja in si privzgojili delovne navade. Okrog Vilme sta se vrteli predvsem Danica in Jožica in ji pomagali pri gospodinjstvu. So ji pa tudi sinovi priskočili na pomoč, če je potrebovala. Najstarejši sin Vlado je šel že s petimi leti sam v približno tri kilometre oddaljeni Prezid v trgovino po kruh, marmelado in kvas. To je bil zanj zelo velik podvig, Vilma pa je doma trepetala, dokler se ni vrnil. Na srečo naša makadamska cesta ni bila tako prometna kot danes.

Očeta Slavka so spremljali sinovi v hlev, na polje, v gozd … V zimskem času so očistili hlev, nahranili in napojili živino, poleti pa so živino gnali na pašo. Delo v gozdu je bil za družino dodatni zaslužek. Oče je po košnji podrl iglavce in oklestil veje, sinovi pa so jih lupili z uotkami, da se je les sušil in da ga ni napadel lubadar. Po opravljenem jesenskem delu na kmetiji so pozno v jeseni in pozimi vlačili hlode na krlišče. Temu se reče sečnja na suš. Dečki so večinoma vlačili hlode z očetom, se je pa zgodilo, da je moral oče na delo in so sami nadaljevali z vleko. Na srečo se ni zgodilo nič hudega, sta jih  pa uspešno opravljeno delo in očetova pohvala močno motivirala, da so še nadaljevali z delom in postajali vedno bolj samostojni. Oče Slavko je bil najprej zaposlen na Šumariji, nato na žagi v Prezidu na Hrvaškem. Kasneje se je zaposlil v Sloveniji kot gozdni delavec, pred pokojem pa je bil vzdrževalec cest. Po težki bolezni je umrl v 75. letu starosti.

Otroci so kmalu poleteli iz gnezda, niso ga pa nikoli dokončno zapustili. Osnovno šolo so obiskovali v Iga vasi,  Starem Kotu in Kočevju. Tu sta bila Slavko in Branko v internatu. Danica in Jožica sta osnovno šolo končali v Prezidu na Hrvaškem. Najprej je odšel od doma Vlado. Končal je kovinarsko šolo v Ljubljani in se kmalu poročil. Zaposlil se je v Alpetouru. Živi v Škofji Loki. Ima dva poročena sinova in štiri vnuke. Slavko se je zaposlil v Kovinoplastiki Lož, Branko pa je končal gozdarsko šolo in je zaposlen v ZGS. Danica Poje por. Turk je postala medicinska sestra in je službovala v domu starejših na Reki. Imela je hči Ines in sina Eda. V času, ko sta jo najbolj potrebovala, je izgubila boj z boleznijo in v 45. letu starosti umrla. Najmlajša Jožica Poje por. Okoliš se je zaposlila v Kovinoplastiki Lož in se poročila z Alojzom Okolišem na Spodnje Poljane. Kmalu sta si kupila stanovanje v Starem trgu. Imata hčeri Katjo in Tejo.

Danes na lepo urejeni in obnovljeni kmetiji živijo mama Vilma ter sinova Slavko in Branko. Vilma je s štiriinosemdesetimi leti na kmetiji še vedno pika na i. Ni je uničila teža življenja in za seboj pušča lepo, bogato sled. Ima šest vnukov in sedem pravnukov, ki so ji v veselje in ponos.

Otroci so rasli ob delu staršev, bili deležni njihove ljubezni, bogatih življenjskih napotkov, si privzgojili ljubezen do dela in spoštovanje do sorojencev in njihove dediščine.

Povezuje jih posebna energija. Čeprav uradno še ni nobeden prevzel kmetije, se vsi vračajo in po svojih močeh prispevajo, da kmetija ne propada, ampak raste.

Na konju Muriju jezdita najstarejši sedemletni sin Vlado, ki privija k sebi dveletno sestrico Danico, da ne bi padla. Vlado pravi, da se je pri hiši prvi naučil jezditi, in da sta bila z Murijem velika prijatelja.

Ob konju stojijo oče Slave in sinova petletni Slavko in štiriletni Branko. Na sliki manjkata mama Vilma in Jožica – takrat šestmesečni dojenček.

Slovarček:

• štirna: vodnjak
• ZGS: Zavod za gozdove Slovenije
• uotka: lupilnik
• krlišče: prostor, kamor so vlekli hlode iz gozda
• Šumarija: Gozdna uprava

Viri:

• Vilma Poje
• Vlado Poje
• Branko Poje
• Jožica Poje

Kraj: Novi Kot
Datum: pozno poletje 1966
Avtor: Ivančev – Lojze Miklič
Zbirka: Jožica Okoliš
Skenirano: 29. 7. 2022
Oblika: fotografija