1931 Ljubljana – Jože Likovič
Slika mladega Jožeta Likoviča je s spletne strani Wikivir.
Pesnik in pisatelj Jože alias Joža se je rodil 5. marca 1900 na Rakeku. Oče je bil železničar, ki se je smrtno ponesrečil, ko je bil Joža še mlad. Spomin na tragični dogodek je opisal v pravljični črtici Miklavževa obljuba. Osnovno šolo je obiskoval v Borovnici in na Grabnu v Ljubljani, kjer je končal tudi klasično gimnazijo. Šolanje je nadaljeval na pravni fakulteti. Poleg rednega študija je v dveh šolskih letih končal štiri razrede za klavir in glasbeno teorijo v šoli glasbene Matice. V poznejših letih je na Državnem konservatoriju študiral solo petje, harmonijo in klavir. Bil je član Akademskega pevskega zbora.
Cerknica 1971/72 – 5. a razred
Zaradi prihoda učencev iz podružnične šole Begunje so se v 5. razredu vedno dogajale določene spremembe v sestavi razredov na matični šoli Cerknica. To šolsko leto je bil 5.a razred sestavljen iz samih domačinov. Z izjemo enega dekleta, ki je prihajalo iz Dolenje vasi, so bili vsi ostali doma iz Cerknice. Za razredničarko jim je bila določena učiteljica Vera Kravanja. Ponovno skupaj sta se znašla tudi dva učenca, ki sta šolo začenjala skupaj v Novi vasi. Nato se je najprej v tretjem razredu v Cerknico preselil Rado in v petem razredu še Zmago. Še danes se spominja, kaj je ugotovila ena izmed sošolk. Rekla je namreč, da jim ga je prinesel Miklavž. Kajti med nove sošolce je prišel ravno na Miklavžev dan, to je 6. decembra 1971.
1960 Babno Polje – Prvo sveto obhajilo
Ti otroci so šli k obhajilu in birmi istega leta. Obhajilo je bilo spomladi, birma pa 24. julija, zato je večina otrok nosila obakrat ista oblačila. Tega leta je bilo birmanih 23 domačih otrok, s Hrvaške pa 76. Birma je bila v nedeljo popoldne. Takrat je škof podaril cerkvi zelen plašč.
Na sliki so prvoobhajanci, nastala pa je med cerkvenim obzidjem in vhodom v zakristijo. Slovesni dogodek so družine proslavile na domovih s svojimi najdražjimi. Darila so bila skromna. Na primer: torbica s priloženim ogledalcem in glavničkom.
1944 Slivice – Franc Valentin na domačem vrtu
Fotografija je nastala na domačem vrtu (senco dela kozolec) poleti ali jeseni leta 1944, ko sem bil star dve leti in pol. Da je bilo toplo kažejo kratke hlačke. Na vrvici imam domačega kužka, poleg pa je majhen prašiček, ki bo pozimi končal v kolinah. Zadaj na levi na meji s sosedi Dragarjevimi so rasle smreke še tja do šestdesetih let. Na njih so živele veverice, dokler jih ni sosed, Mrkušev Ivan, mlad razposajen fant, že po koncu vojne pokončal z lokom, s puščico narejeno iz šprikle od dežnika. Mi otroci pa v jok.
1965 Rakek – Črpalka
Na rakovški bencinski črpalki toči mešanico s pomočjo kangle za zalivanje Ivan Ilešič. Motor je Tomosov Colibri T 12. Še dva sta in en kolesar, ki je morda prišel napumpat zračnico ali pa na ogled mopedov. Ivanka, Ivanova žena, pravi, da mož ni nikoli imel mopeda in da je najbrž tankal za koga drugega. Sprva nisem bila prepričana, če je to na Rakeku. Po primerjavi večih starih slik sem ugotovila, da je fotograf slikal iz cerkniške smeri proti Rakeku.
1930 Vrhnika – Janez Zigmund pred svojim čebelnjakom
Slika je iz dediščine Ivanke Janežič z Vrhnike, za to spletno stran pa jo je posodila njena vnukinja. Na hrbtni strani slike piše, da je na njej Janez Zigmund. Kdo je fotografiral, ni znano (lahko bi bil Alojz Tomec, ker sta se z Janezom poznala), čas nastanka slike pa sem le grobo ocenila na leto 1930. V mogočnem, deloma novem, lepo izdelanem čebelnjaku je kakih šestdeset panjev in nekateri starejši so videti poslikani, vendar urednik tudi ob povečavi ni mogel dobiti jasne slike, da bi videl, kaj risba predstavlja, pač pa je razločen kapnik na klopi. Še trideset podobnih panjev je Janez Zigmund imel na Babni Polici, kjer je bila doma njegova mati …
Pred natanko 47 leti, dne 11. 1. 1976, se je na našem Dolenjem Jezeru dogajal prvi novoletni drsalni maraton. Organizator dogodka je bil smučarski klub Cerknica. Tekmovanje je potekalo po kategorijah. Pionirji, dekleta, fantje, starejši …
Na prvi sliki je podelitev priznanj dekletom. Dogajalo se je v Rešetu. Dva stola in miza, to je bi oder za prve tri zmagovalke. V ozadju vidimo večji napis na kartonu, postavljenem kar na parkiranem avtomobilu. Po vidnih črkah je ugotovljeno, da so tukaj zbirali prijave ta tekmovanje. Led je bil dovolj debel, vreme, po oblačilih sodeč, prijetno in vse je potekalo brez večjih težav.
1939 Ljubljana – Slaščičarna Petriček
Na sliki je Ana Petriček, lastnica kultne slaščičarne Petriček v Ljubljani. Leta 1929 se je poročila s Franjem Koltererjem. Katera je, ne vem. Žal nisem našla nobene njene slike za primerjavo. Na sliki so njeni prijatelji in uslužbenke slaščičarne. Prva na levi je Angela Vengust, ki se je v Petričku učila slaščičarstva. Zdi se mi, da stojijo na vrhu palače Dunav. V ozadju je videti Frančiškansko cerkev. Palača Dunav je bila zgrajena leta 1931, slika je nastala šest let kasneje. Mogoče ograja na strehi tedaj še ni bila dokončana, mogoče je tudi, da niso na terasi palače.
Cerknica 1971/72 – 4. b razred
Na sliki je razredničarka Milka Manfreda in njeni varovanci iz 4.b razreda. Vseh šest fantičev iz Dolenjega Jezera je skupaj v zgornji vrsti. Že tu se kaže njihova povezanost, ki se je z leti samo še povečevala. Tudi same razredničarke so si zelo prizadevale za dobro počutje učencev in spodbujale navade za pošteno življenje.
Dogodek, ki se nikoli ne pozabi, se je zgodil ob veselem preskakovanju lesenih količkov, ki so se znašli na šolskem dvorišču. Učenec si je grdo raztrgal hlače na zadnji plati. Razredničarka je ob tem takoj pomislila, kako zelo neprijetna bo pot proti domu skozi celo Cerknico. Brez pomisleka je slekla svojo jopico, da si jo je učenec zavezal okoli pasu in s tem rešil neprijetno situacijo. S tem si je prihranil tudi marsikatero opazko starejših učencev, ki ne bi ostali tiho ob pogledu na raztrgano zadnjo plat. Naslednji dan je učenec jopico seveda hvaležno vrnil. Njene usluge pa ni nikoli pozabil. Čiščenje in praznjenje greznice pri nekdanji razredničarki je čez mnoga leta opravil še bolj temeljito. Saj je spomin na njeno pomoč ostal še kako živ.
Cerknica – Razglednice Jerneja Malovrha (20)
1660 Po velikem požaru v Konstantinoplu
Konstantinopel so večkrat prizadeli požari. Prvi veliki požar je bil leta 465, drugi največji pa 24. julija 1660. Izbruhnil je v trgovini s skrinjami v bližini mošeje Ahi Çelebi zaradi neprevidnosti kadilca. Hitro se je širil v vse smeri. Razpihoval ga je močan veter in dve tretjini mesta sta se spremenili v pepel. Mnogo hiš je pogorelo, umrlo je med 2700 in 4000 ljudi. Požganih je bilo 120 palač in dvorcev, 40 hamamov, 360 mošej, več kot 100 skladišč in številne medrese, tekije in cerkve. Več dejavnikov je bilo vzrok, da je bil ta požar še posebej uničujoč. Poleg že omenjenega vetra je bil tudi julij izredno sušen mesec. Ognjena vročina je povzročila, da so žeblji iz poškodovanih hiš »streljali« v bližnje stavbe in netili požare. To je prispevalo k hitremu širjenju požara. Rudolf Ernst je naslikal posledice stihije in žalostna zakonca, ki sta izgubila vse, razen svojih življenj.
Stare slike 
