1930 Vrhnika – Janez Zigmund pred svojim čebelnjakom

Slika je iz dediščine Ivanke Janežič z Vrhnike, za to spletno stran pa jo je posodila njena vnukinja. Na hrbtni strani slike piše, da je na njej Janez Zigmund. Kdo je fotografiral, ni znano (lahko bi bil Alojz Tomec, ker sta se z Janezom poznala), čas nastanka slike pa sem le grobo ocenila na leto 1930. V mogočnem, deloma novem, lepo izdelanem čebelnjaku je kakih šestdeset panjev in nekateri starejši so videti poslikani, vendar urednik tudi ob povečavi ni mogel dobiti jasne slike, da bi videl, kaj risba predstavlja, pač pa je razločen kapnik na klopi. Še trideset podobnih panjev je Janez Zigmund imel na Babni Polici, kjer je bila doma njegova mati …

Janeza Zigmunda, po domače Baštkovega, sem kot otrok poznala v njegovih zrelih in poznih letih, ko sem ga videvala v klobuku in plašču, z aktovko na balanci in klipsno na hlačnici voziti kolo proti Staremu trgu. Videti ga je bilo tudi na kakšnih javnih dogodkih, proslavah, včasih kot govornika na pogrebih, saj je med drugim obvladal tudi veščino poslovilnih govorov … Predvsem pa sem slišala ljudi zelo spoštljivo govoriti o njem. Nikoli ga nisem videla od blizu, kaj šele govorila z njim. Zadnja leta pa drobtine podatkov o njem kar same prihajajo, višek pa je ta slika – torej je čas za skromen zapis.

Janez Zigmund je bil iz družine, katere korenine sežejo morda nekam na Poljsko ali v Prusijo, pa je nekdo od davnih prednikov prišel službovat kot konjar v grad Snežnik, se tu udomačil in njegovi potomci so postali pravi Notranjci … Janezov oče je bil oskrbnik v Koča vasi, kjer so imeli konje, poleg tega pa so tudi doma imeli štiri pare. Mož na sliki je vsekakor rojen najmanj kakšno leto ali dve pred letom 1906, ko je dobil brata Franceta. O njegovem otroštvu ne vemo veliko, razen tega, da je oče nekoč njega in sorojence spravil k težaškemu delu pripravljanja gramoza, ko je prevzel nasutje in oskrbo ceste med Markovcem in Vrhniko.

Janez je kot najstarejši imel še brata Toneta in Franceta ter sestre Ivanko, Marijo in Pepco. Bil je zelo dober mizar in predan čebelar, zato lahko sklepamo, da je lična lesena zgradba na sliki njegovo delo. Bil je izredno razgledan, aktiven in vešč na raznih področjih. Markovljanka Ladica Štritof se ga je še leta 2019 spominjala kot tistega, ki je bil njenemu očetu pred vojno uspešen mentor pri sadjarjenju (glej Obrh, Spomini na Markovec, I., 2019), že po sliki pa vidimo, da je bil podjeten čebelar. S čebelami si je v nekem obdobju zaslužil dovolj, da je kupil dve parceli gozda. Veliko je po drugi svetovni vojni tudi pisal in včasih objavljal v Čebelarju in lokalnem Glasilu Kovinoplastike. Njegove teme so bile poleg čebel tudi zgodovina, šege in navade, pa tudi dogajanja v vasi, v kateri je bil pred vojno izbran za “vaškega moža”, to je neke vrste odbornika ali predstavnika pri oblasteh. Imel je zelo lepo pisavo in njegove obširne zapise je bilo užitek brati, a so žal izgubljeni: na starost jih je bil spravil v leseno skrinjo ali zaboj pod streho čebelnjaka, kjer so jih našli polhi in jih temeljito predelali v papirnat drobir. Nekaj njegovih zapisov je po vojni prav tako v zaboju z drugimi dokumenti odromalo na podstrešje šole v Iga vasi, kjer so se izgubili …

Bil je med prvimi čebelarji, ki so pri opazovanju medenja hojevih dreves spoznali, da v resnici ne medi drevo samo, ampak medičino daje  posebna vrsta mušice, ki se naseli na njem … Še pred vojno je bil  med ustanovnimi člani Gasilskega društva Stari trg in tudi sicer vsestransko družbeno in politično aktiven, predvsem v delavsko kmečkem gibanju. Lojze Mlakar v obširnem prispevku Pogled v dejavnost KPS in OF v Loški dolini v prvem letu NOB ( gradivo za zgodovinopisje) omenja tudi Janeza Zigmunda in njegove svojce:

Po razpadu stare jugoslovanske vojske konec aprila 1941 so Italijani zahtevali, da vsi ljudje pod grožnjo smrtne kazni “vaškim možem ” oddajo orožje, ki so ga pobrali ob razpadu stare armade. Tako so tudi v Vrhniki k Janezu Zigmundu

“… prinesli Vrhničani, med njimi celo otroci, kakšnih 20 pušk in 6 mitraljezov. Janezov brat Tone je tedaj že vedel, da je treba orožje skriti pred Italijani. Pomislil je: zakaj pa ne bi izkoristil priložnosti in skril vsaj nekaj tega orožja, če že ne morem vsega? Tako je Tone Zigmund od orožja, ki so ga prinesli vaščani, zadržal in skril 8 pušk in 4 mitraljeze. Nekaj pa so ga seveda morali oddati Italijanom, saj so ga ljudje javno prinašali. Oddali so slabše orožje, pri obeh mitraljezih so manjkali nekateri deli. Zato so Italijani postali pozorni, kot da bi jim nekdo kaj povedal. (…) Od vsega začetka so najbolj spraševali po mitraljezu. Iznenada so neko noč prišli ob eni uri k Zigmundovim in naredili hišno preiskavo. Iskali so Janeza Zigmunda in mitraljez. Janez se je bil pred prihodom Italijanov umaknil iz hiše. Po nekih znakih, ki jih opazil pri Italijanih v vasi, je že prejšnji dan zaslutil, kaj se utegne zgoditi. Zato preiskovalci niso dobili niti Janeza niti mitraljeza …”

Ker se je tudi brat Tone izmaknil Italijanom, je vsa teža te zadeve padla na sestro Ivanko, ki so jo Italijani aretirali in jo v Kozariščah na poveljstvu zasliševali in pretepali, spustili domov in takoj znova aretirali, spet zasliševali in pretepli, a niso izvedeli ničesar. Baštkovo domačijo so nadzorovali, postavljali zasede dan in noč, pozivali Janeza, naj se zglasi na poveljstvu in obljubljali, da mu ne bo nič, toda Janez, tako kot prej sestra, ni klonil. Zadrževal se je v bližnjih gozdovih, v Podložu, v skednju pri Potočanovih v Markovcu. Bil je v stiku z domačinom Palčičem, opazoval Italijane in bil na tekočem z dogajanjem. Aretirali so naključnega obiskovalca Franca Modica – Ruglja, ga zasliševali, pretepali in šele čez en teden izpustili, prav tako so še večkrat aretirali Ivanko, ki je končno uspela dokazati, da so oddali vse prineseno orožje. Šele ko je tista vojaška enota odšla iz Vrhnike in iz Kozarišč, se je Janez Zigmund po enem mesecu vrnil iz ilegale.

“Primer Zigmundovega ubežništva in reševanja iz škripcev kaže na organizirano delovanje proti okupatorjem že prve tedne po njihovem prihodu v Loško dolino. Medtem so v Ljubljani že ustanovili osvobodilno fronto.”

Med prvimi je bila potem požgana tudi Zigmundova hiša na začetku Vrhnike s čebelnjakom s slike vred, hkrati s še tremi drugimi, pozneje, med ofenzivo 1942, pa jih je bilo požganih še veliko. Že po napadu na Lož 19. oktobra 1941 so bili v partizanih vsi trije Zigmundovi bratje. Franc, rojen leta 1906, je padel novembra 1943 kot politični delavec med nemško ofenzivo v Otrobovcu. Drugega septembra 1942 se je hkrati z drugimi Vrhničani tudi vsa preostala Zigmundova družina pred grožnjami s smrtjo umaknila v civilno taborišče na Racni gori (glej Obrh, Ladica Štritof – Spomini na Markovec, julij 2019). V zavetje gozda so šle Zigmundova mama, hčeri Ivanka in Pepca ter snaha, Francetova žena Marija s štiriletnim fantkom in enoletno hčerko. Bilo je hudo in nevarno, a so ostali živi. Tudi Janez in Tone sta preživela vojno.

Po osvoboditvi je bil Janez Zigmund kot spomeničar nameščen v službo na Okraju v Idriji in prevzel še druge odgovornosti. Sčasoma je obnovil požgano domačijo, si ustvaril družino in se ob odgovornih službah in funkcijah še naprej veliko ukvarjal s čebelami in sadjarstvom

Umrl je po letu 1983, ko ga še imamo na sliki v prispevku 1983 Cerknica – Občni zbor čebelarjev.

Ivanka Janežič je tudi na to fotografijo skrbno zapisala dragoceni podatek.

Slovarček:

• spomeničar: nosilec Partizanske spomenice 1941. To je bilo visoko jugoslovansko vojaško in civilno odlikovanje, podeljeno vsem udeležencem narodnoosvobodilnega gibanja, ki so pričeli delovati leta 1941
• klipsna: vzmetna sponka, zaponka

Viri:

• Notranjski listi II, Cerknica 1981
• Anton Zigmund, Stari trg, januar 2023, ustno
• prof. Anton Avsec, Medvode, januar 2023, ustno

Kraj: Vrhnika pri Ložu
Datum: okoli leta 1930
Avtor: ni znan, možno, da je bil Alojz Tomec
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 20. 7. 2020
Oblika: fotografija