Leta 490 pred našim štetjem so Grki na Maratonskem polju porazili Perzijce. Vojaka Fedipija so poslali domov sporočiti veselo novico. Revež je brez prestanka tekel od Maratona do Aten, kjer je z besedami »zmagali smo« obvestil senat. Nato se je od izčrpanosti zgrudil in umrl. To je bil prvi telefon. Že ob prvi uporabi so ga uničili.
Kot za mnoge stvari, se tudi za telefon ne morejo zediniti o izumitelju. Bistvene stvari so prispevali Antonio Meucci, Philip Reis in Alexander Graham Bell. Slednjega največkrat navajajo kot izumitelja telefona. Reis pa se kot njegov oče največkrat pojavlja v križankah. Se pač tako črke izidejo. Prvi uporabni telefoni so bili razviti že leta 1849. Prenos glasu je prvemu uspel Reisu leta 1861, Bellu leta 1875. Leto kasneje je vložil prvi patent za telefon, le dve uri za njim pa še Elisha Gray.
Prvi telefon v Sloveniji je kupila Višja tehnična šola oziroma ravnateljstvo višje realke leta 1877. Prvo fiksno telefonsko linijo je vzpostavil lastnik zvonarne in livarne Albert Samassa od tovarne na Zvonarski ulici do svoje vile nad Karlovško cesto. Linija je bila dolga 140 metrov. Prvo požarno linijo med opazovalnico na stolpu ljubljanskega gradu in prostori ljubljanskega prostovoljnega gasilskega društva (danes je tam Šentjakobsko gledališče) je leta 1882 napeljal urar in elektromehanik Josip Geba. Osem let kasneje so napeljali še linijo od vodne postaje v Klečah do vodovodnega urada v Beethovnovi ulici in do pisarne gasilskega društva. Na prelomu stoletja – 1900 – je število telefonskih naročnikov v Ljubljani naraslo na 155.
Na Rakeku je bil telefon najprej na železniški postaji. Leta 1942 so imeli telefonske priključke: kraljevi karabinjerji, čuvaj telefonskih linij, Aleks Domicelj, podjetje Export, Josip Hladnik, Izidor Jelinčič, Jugoport, mednarodna transportna družba, Karel Kovač, lesna industrija, trgovina Levstek in Oblak, Ljubljanska kreditna banka, Leo Mihevc, špediter, gostilna Janko Mlakar, Občina, Pošta, Franjo Žagar, lesna industrija, železniška postaja, Gozdarska pisarna, Uprava veleposestev Ravnik, Planina. Leta 1955 je bilo na Rakeku 12 telefonskih priključkov. Okrog sto telefonskih priključkov je bilo napeljanih leta 1972. Telefon “po želji” pa je bil na Rakeku napeljan leta konec 1995.
slika1
Telefon na sliki so leta 1940 izdelali pri Siemensu. Notranji podaljšek za sisteme in stikalne plošče je zahteval tako imenovani ročni generator, to je ročico, ki je ustvarila dovolj napetosti za klic. Na drugem koncu je pozvonilo in v centrali se je oglasila telefonistka. Povedal si, koga želiš in pretaknila je žico v pravo luknjo, da si se lahko pogovarjal s klicanim. Ohišje je iz bakelita. Uporabljali so ga tako vojaški kot civilni uradniki in redki zasebniki.
ITV 1 je bil prvi Iskrin induktorski telefon in je kopija Simensovega, ki je nosil oznako OB 33. Pri nas so ga uporabljali na poštah in železnici.
slika 2
Prvi Iskrini telefoni so bili narejeni po Siemensovi licenci. Ta na sliki se je imenoval ATA 1. Bil je prvi Iskrin telefon namenjen širši uporabi. V začetku šestdesetih let dvajsetega stoletja je bil izredno priljubljen. Na leto so jih izdelali 35.000. Tudi izvažali so jih. Čeprav se ga večina spominja v črni, so jih izdelovali v sedmih različnih barvah. Tudi rakovška železniška postaja je imela takega.
slika 3
Iskra ETA 85-S s tipkovnico za pulzno izbiranje, narejen leta 1988. Bil je utelešenje elegance. Prvič so ga predstavili na ljubljanskem sejmu elektronike leta 1978 pod imenom Olimpik. Prejel je več oblikovalskih nagrad. Enega hranijo v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku.
slika 4
Aparat ETA 31 so izdelali leta 1976, zasnova ohišja pa je bila predstavljena že leta 1965. Klasično indukcijsko tuljavo so zamenjale elektronske komponente. Prav takega so imeli sosedje Gregoričevi. Gospod Janez je bil mesar. Tako je med prvimi v vasi dobil telefon, da so ga lahko poklicali, kadar so mu pripeljali meso izven poslovnega časa. Pri njih je telefonirala cela ulica, če ne širše. Vsa žlahta je vedela, kam je treba poklicati. Potem je pa že en otrok pritekel po klicanega. Če je kdo umrl, če je bilo treba zdravnika ali veterinarja, kar h Gregoričevim. Vedno so nas lepo sprejeli, brez godrnjanja in nikoli niso nikomur zaračunali pogovora. Rdeči telefon je bilo tudi popularno ime za direktno povezavo med ruskim in ameriškim predsednikom. Kljub imenu telefon povezava ni bila telefonska. Medsebojna sporočila so bila tekstovna. Voditelja sta sporočilo napisala v svojem jeziku, za ostalo so poskrbeli prevajalci. Šele med kubansko krizo leta 1962 je bila vzpostavljena direktna povezava. Lokalne zveze so bile švoh, da se lepo izrazim. Še na pustni paradi v Cerknici je bilo enkrat rečeno: »Telefoniraj. Če se mudi, pa peš pridi!«
slika 5
Telefon z imenom ATA 20 je Iskra predstavila leta 1967. Bil je prvi telefon z vgrajenim tiskanim vezjem za montažo in povezavo sestavnih delov in prvi Iskrin telefon, ki so ga kopirali v tujini. Prav takega, oranžne barve, z nekaj tipkami za prevezovanje pogovora nadaljnjemu »uporabniku« je imela moja sodelavka. Bila je tajnica več SIS-ov. Zaradi tega je imela telefon z direktno linijo, da je bila v vsakem trenutku dosegljiva predsednikom skupščin posameznih SIS-ov. Med tem, ko smo se drugi mučili prebiti se ven skozi centralo – misija nemogoče – je ona lahko neomejeno telefonirala. Sčasoma pa tudi mi. Potem so pa nekega lepega dne SIS-e ukinili in sodelavka ni bila več tajnica, temveč navadna administratorka. Sledilo je nekaj grozljivega. Vzeli so ji tudi zunanjo linijo. To jo je tako razbesnelo, da je s škarjami prerezala telefonsko žico, pograbila telefon in ga ročno odnesla direktorju na mizo rekoč: »Tle ga mate! Če nimam zunanje linije, tud telefona ne rabim.« Kmalu je sicer dobila drug telefon, zunanje linije pa ne.
V moji prvi službi na Zavodu v Logatcu mi je šef naročil, naj prav na takem ali zelo podobnem telefonu pokličem v Idrijo, ker se je želel pogovoriti s tamkajšnjo svetovalko. Vzela sem si čas, sem ga tudi rabila in imela na razpolago in pričela vrteti številke. Nekajkrat me je že po treh številkah vrglo ven, nekajkrat je bila linija zasedena. Pol ure najmanj sem se mučila. Prej bi priklicala v New York. Po teh dolgih minutah vrtenja se je na drugi strani končno v kleni idrijščini oglasilo: »Prosn?« Jaz pa vsa vesela, ker sem jih dobila: »Halo, New York?!« Pa je odložila. Ponovi vajo. Tokrat brez Novega Jorka.
slika 6
Leta 1988 je Iskra predstavila telefon ETA 900. Z njim so uvedli precej novitet. Deloval je z impulznim in tonskim načinom izbiranja. Izdelovali so tri modele: osnovni, z dodatnim zvočnikom in z vgrajenim sistemom dupleks, ki je samodejno izmenično vključeval mikrofon in zvočnik. Dalo se ga je montirati tudi na steno. K je bl kul, knede.
V osemdesetih letih dvajsetega stoletja je bilo nemogoče dobiti telefonski priključek. Razen za izjeme kot bomo videli kasneje. Sestra naše tajnice je delala na Pošti, kar na visokem položaju. Ni mogla »zrihtat« telefona. Rekla je, da bi bilo bolje, če bi kakšnega monterja poznala. Ta naša tajnica je, preden se je zaposlila pri nas, delala kot tajnica ministrice na Komiteju za promet in zveze. Nekoč je zbolela in ni šla v službo. Ministrica je bila brez nje izgubljena. Hotela ji je telefonirati in zgrožena ugotovila, da nima telefona. Ko je prišla tajnica z bolniške, je ministrica ni vprašala po zdravju, ampak zakaj ni povedala, da nima telefona. Tajnica je dejala, da imajo že eno leto prošnjo na Pošti. Čez pol ure se je ministrica vrnila rekoč: »Pojdite domov. Telefon vam bodo prišli napeljat.« Se je očitno dalo. Le da so bili nekateri ponovno bolj enaki kot drugi.
slika 7
ISICOM 80 je z uvedbo mikroračunalniške tehnike omogočal hitro, praktično in gospodarnejše komuniciranje. Tak je bil tudi naš prvi telefon. Množično smo jih na Rakeku dobili konec leta 1995. Ne spomnim se sicer, koliko smo plačali za priključek, je bilo pa veliko. Če se prav spomnim, ni pa nujno, je bilo okrog tisoč nemških mark. Raje več. Po podatkih Banke Slovenije je bila vrednost nemške marke na dan 30. decembra 1995 87,889946 SIT. Uradniška plača pa približno 105.100 SIT. Kmalu zatem so se pojavili prvi mobilni telefoni Mobireglja. Za ceno telefonskega priključka bi imeli vsak svoj mobi in kartice za naslednjih deset let. Pa kaj čmo, če smo si pa tako zelo želeli telefona. S telefonskim priključkom je prišel tudi dostop do interneta. Ta je bil brezplačen, ker si je sin kot dijak uredil povezavo preko skupine Arnes, ki je bila za dijake in študente brezplačna. Telefonski impulzi, ki so veselo tekli, pa niso bili brezplačni. Je bil pa en problem. Če je bil na internetu, je bila linija zasedena in nihče te ni mogel doklicati in tudi ti ne nikogar. Internet je tudi motil televizijski signal in po ekranu so cikcakale črte vsemogočnih barv. Največkrat zelene. Mami je šlo počasi na živce, ker ni mogla čenčati s sestro in sklenili smo, da si omislimo telefon s spodnje slike.
slika 8
Ta telefon znamke Panasonic je neke vrste telefonska centrala, saj je imel ISDN in modem ADSL. Ker nimam pojma, kaj je to, bom kopirala z Wikipedije. Integrated Services over Digital Network (kratica ISDN, slovensko integrirane storitve preko digitalnega omrežja) je vrsta telekomunikacijske povezave, ki uporablja običajno bakreno parico. Uporablja se predvsem za telefonijo in tudi prenos podatkov. Uporablja dva B-kanala pasovne širine 64 kbit/s in D-kanal širine 16 kbit/s. Parica je v osnovi dvojna izolirana prepletena žica, ki je nastala za potrebe telefonskih komunikacij. ADSL (ang. Asymmetric Digital Subscriber Line) je model tehnologije DSL, ki omogoča hitrejše prenašanje podatkov po bakreni telefonski žici (v nadaljevanju parice), kot navadni telefonski modem. Beseda asymmetric oziroma asimetrija se pojavi zaradi velikih razlik pri prenosu podatkov. Možen je hiter prenos podatkov k uporabniku in relativno majhen od uporabnika. Prenosi k uporabniku dosežejo hitrost do 8 megabitov na sekundo (Mbit/s) in do 1 Mbit/s od uporabnika, odvisno od razdalje in značilnosti linije. Zihr je kul, ampak nč ne štekam. Lahko smo shranili do dvajset telefonskih številk, da ni bilo treba vedno brskati po imeniku. Kako je bilo sam fajn! Smo pa tudi videli, kdo nas kliče. In če nam ni bil všeč, se nismo oglasili.
slika 9
Tudi to je Panasonicov telefon. Funkcionira podobno kot gornji. Tu ne vidiš, kdo te kliče. Če hočeš izvedeti, se moraš oglasiti. Sistem shranjevanja telefonskih številk je kompliciran do amena. Takega smo imeli v službi. Po mnogih poizkusih shranjevanja številk smo ostali pri tiskanem imeniku.
slika 10
To je, danes bi temu rekli, hibrid. Telefon in fax v enem. V navodilih piše, da je enostaven za uporabo. Enostaven ja. Se spomnim, kako je bilo enostavno. Ima možnost shranitve petdesetih številk. Zaporedno naj bi oddal do 10 strani, ampak je bilo največkrat tako, da je potegnil list, takoj za njim pa še enega in vse se je zaštekalo. Hkrati pa je bil tudi fotokopirni stroj. Zapomnil si je 28 strani dokumentov. Na lastna ušesa sem doživela, ko sem pošiljala fax, da se je na drugi strani nekdo vztrajno javljal in klical v slušalko halo, halo. Na faks preklopiti pa ne. Hvala za elektronsko pošto in skenerje. Bolj enostavno res ne more biti.
slika 11
Ko so se stvari modernizirale in so mnogi ponudniki telefonskih storitev postali tudi ponudniki televizije, interneta in mobilne telefonije, sem se tudi jaz odločila za paket. Stari ISDN telefon so prišli iskat tisti, od katerih smo ga kupili (!?), nov ponudnik pa je dal na voljo brezžičnega. Za skoraj nič evrov se lahko pogovarjam v nedogled. Sicer pa samo še mi starci, pa še to ne vsi, uporabljamo klasične telefone. Aja, pa razni anketarji in telefonski prodajalci. Seva pa precej manj kot mobilni.
Milošu sem rekla, naj pripravi kakšno sliko telefona ali dve. Poglejte, koliko jih je ratalo. Posledično ima polno klet telefonov.
Slovarček:
– SIS – Samoupravna interesna skupnost: v socializmu skupnost, v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajevali skupne interese
– Zavod – tam, kjer se končajo sanje: Zavod za zaposlovanje
– Komite: skupina ljudi, izvoljena ali imenovana za opravljanje določenih nalog; enostavneje – komiteji so po osamosvojitvi postali ministrstva
Viri:
– https://sayujtelecom.com/panasonic-206-fax.php
https://www.staritelefoni.si/
– Lazarević, Žarko (1987). Začetki uvajanja telefonije v Ljubljani. Kronika (Ljubljana), letnik 35, številka 1/2, str. 97-100. URN:NBN:SI:DOC-YC7TWQFX from http://www.dlib.si
– Službeni telefonski imenik za omrežje mesta Ljubljana in omrežij v pokrajini, Visoki komisariat za ljubljansko pokrajino, 1942, tisk SEAT Torino.
Kako hitro se svet spreminja. Takšnih posnetkov danes ne moreš več narediti, pa je minilo le dobrega pol stoletja od takrat. Na posnetku je moj oče Franc pri kleščenju hrastiča v Pretržju. V lastnem gozdu nismo imeli dovolj drv, pa nam je dal logar v kaki državni parceli za posekat kakšno manj vredno drevo ali naredit čiščenje in reševanje mladja in tako smo pridobili nekaj prepotrebnih drv. Drv pa se je tudi na malih kmetijah, kot je bila naša, preko celega leta porabilo ogromno.
Fotografijo je nekega ne preveč jasnega zimskega dne, zdi se da ob odjugi, napravil Lojze Tomec. Medlo se spominjam, da je oče, ko sem bila še čisto majhna, omenjal, da na Marofu, kjer je bil zaposlen, gradijo sušilnico lesa in mogoče je to zgradba v nastajanju na sliki – ampak lahko je tudi kaj drugega. Moralo je bilo okoli leta 1954 ali kvečjemu kako leto pozneje. Priznam, da mi tudi ni čisto jasno, kje je stal fotograf in kaj vse je na sliki. Zdi se, da so na desni v ozadju Gorenje Poljane in Petelinjek.
Slika je nastala 31. maja 1955 v Novi vasi. Na njej so dijaki 4. gimnazije z učitelji. Razredničarka Slavica Casol, učila je telovadbo in srbohrvaščino ter ravnatelj Franc Čebihin, ki je poučeval, glasbo, zemljepis in gimnastiko. Sledi učiteljica matematike in nemškega jezika Anica Lenarčič, učiteljica risanja Boža Mrcina in učiteljica slovenskega jezika Ivica Škrabec.
Fotografija je nastala v 70 letih prejšnjega stoletja. Na desni je viden puhalnik za spravilo sena na kozuc. Na štenge za na kozuc je naslonjena brezova metla, kar kaže na to, da gre prebiranje proti koncu in bo potrebno prostor malo pomesti. V ozadju so še vidni zajčniki, o tem kako je prišlo do njih, pa je posebna, a zanimiva štorija. A o tem malo pozneje, sedaj pa se posvetimo krompirju.
Slika je nastala na velikega šmarna dan leta 1931 na Piazza Unita d’Italia. Vesela družba, od katere nikogar ne poznamo, krmi golobe. Franci je lepo in strokovno opisal zgodovino slovenskega mesta Trsta. Dal mi je idejo. Na Trst imam kar nekaj spominov. Ne bom pisala o zgodovini temveč o najljubšem jugoslovanskem hobiju – šverc komercu.
Učenci 2. a razreda so potisnili klopi proti oknom, da so prišli vsi v okvir fotografije, mogoče pa tudi zato, ker je bilo tu več svetlobe za dober posnetek. Razred je bil v prvem nadstropju, okno ob katerem sloni razredničarka Bibijana Bavdek, gleda na stransko, levo dvorišče in na hišo, v kateri je živel in delal znani čevljar Alojz Mele – Kunč.
V šolskem letu 1980/81 se je 8.b razred slikal ob svoji razredničarki Maji Milavec. Kot smo že zapisali, se je v drugem polletju razredu priključila Silvana. Pridna, naravno talentirana učenka, kateri je bilo zbiranje odličnih ocen nekaj vsakdanjega. Bolj so bila presenečenja štirice in izjemoma trojka. In kje ji jo je uspelo dobiti? Ne, ni bila matematika, kot bi večina pomislila ta trenutek. Bila je to likovna vzgoja. Kasirala jo je za izdelek, narejen na trdem linoleju. In učitelj jo je podkrepil še z besedami: “Kdo si ti in kam se ti tako mudi?” Le kaj je hotel s tem povedati. Mogoče je bil do Silvane malce bolj strog zato, ker je bila hčerka učiteljice.
Stare slike 