Rodil se je v Ljubljani leta 1915. Končal je ljubljansko učiteljišče. Zaradi svoje svobodomiselnosti dve leti in pol ni dobil službe. Vojno je dočakal v Kamniku. Povezal se je z OF in po nalogu pesnika Karla Destovnika – Kajuha v okviru ljubljanskih fotoateljejev organiziral petnajst sodelavcev, ki so skrivaj izdelovali kopije fotografij, ki so jih prinašali razvijat okupatorji. Dobil je službo pri fotografu Šmucu. Torej legalno in ilegalno delo hkrati. Vse pomembne stvari so delali v dvojnikih. Slikovno gradivo je nato Kajuh posredoval naprej. Na ta način se je ohranilo 14.000 fotografij okupatorjevih zločinov. Prav tako so že leta 1941 preslikali vse mogoče fašistične legitimacije in jih posredovali sinu Otona Zupančiča Marku Zupančiču.
1955 Jejpca – Poladinov ata Pr’ škuolǝ
Tukaj je Anton Martinčič, Poladinov ata kmalu po vojni, sredi petdesetih let mogoče, in to Pr’ škuolǝ, blizu Podcerkve, kot se je ohranilo v spominu potomcev … Prišel je zaradi polhov, kajti tukaj je teren kot nalašč zanje in predani polharji, kot je on, od nekdaj vedo zanj. Slika ni najboljša, tako da ne moremo razločno videti, kaj ata počne, ampak drža je že taka, kot da bi sede na kamnu ali štoru napenjal škrinco – in res, vnuk se spomni pripovedi, da je napenjal lisico, past stopalko. Avtor slike ni znan.
1921 Logatec – Italijani odhajajo
Seznam, prva stran.
Logatec, 26. februar 1921 – Ob odhodu so Italijani opustošili prostore Okrajnega glavarstva v Logatcu
Italijani so zasedali naše območje od 13. novembra 1918 do 26. februarja 1921, to je 2 leti, 3 mesece in 13 dni. Ta kulturni narod z več tisočletno tradicijo pa se ni na okupiranem ozemlju obnašal nič kaj kulturno. Poglejmo si zapis iz kronike Katoliškega slovenskega izobraževalnega društva Rakek:
Leto 1919: V začetku italijanske okupacije so se člani zbirali po hišah. Nihče ni več mislil na društvo, pač pa samo na to, kdaj bodo Italijani odšli. Okupatorji so strogo postopali z ljudmi, zlasti z mladino. Ko so se člani otresli prvega strahu, so se spomnili, da italijansko vojaštvo pravzaprav gostuje v njihovem društvenem domu. Ko so šli pogledat, kakšno je stanje, so ugotovili, da vse skupaj zgleda kot razbojniška jama. Dali so oceniti škodo, ki pa je seveda nikoli niso dobili. Vojaki so se v domu menjavali vse do julija. Tedaj pa so morali pod pritiskom vojaškega poveljstva odstopiti društvene prostore civilnemu podjetniku kinematografa. Tudi ta je ob odhodu pustil vse razkopano in vse pritožbe s strani društva niso nič pomagale. Ko je bil končno dom izpraznjen, so ga za silo popravili in se začeli pripravljati na novo igro.
1974 Rakek – KTL TOZD Kartonaža 3.
Delavke pri čiščenju zidne opeke.
Delavke s kladivi čistijo opeko, oblečene bolj zimsko kot ne. V ozadju napeta ponjava bi bolj služila dežju kot pa senci. Levo stoji viličar, ki je verjetno odvažal očiščeno opeko.
1962 Sežana – Železniška postaja
Železniška postaja Sežana je po številu in dolžini tirov največja postaja med Ljubljano, Sežano in državno mejo z Italijo. Velika postaja je z razlogom, saj je hkrati mejna postaja z Italijo. Primat mejne postaje je nekaj let po koncu 2. svetovne vojne prevzela Rakeku, ki je bil v Kraljevini Jugoslaviji in obdobju med obema svetovnima vojnama mejna postaja, tako kot na drugi strani Postojna, ki je po Rapalski pogodbi pripadla Italiji.
1923 Sv. Trojica – Razglednica
Vas Sv. Trojica na Blokah je v davnih časih spadala pod Nadliško graščino. Iz tega kraja naj bi izhajal Martin Krpan. O kraju samem in cerkvi je že veliko napisal Alojz Mazij. Tu se je rodil tudi duhovnik Franc Hiti.
Rakek 1980/81 – 6. razred
Učenci 6. razreda v šolskem letu 1980/81 na Rakeku, slikani z razredničarko in učiteljem angleščine.
1964 Šmarata – Kamen v fotografa … (2)
Božidar Jakac riše v Jelendolu, 1944
Med vidnejše fotoamaterje fotografe in snemalce med NOB je vsekakor sodil poznani slovenski umetnik Božidar Jakac (1899 – 1989). Rodil se je 16. julija 1899 v Novem mestu. V letih 1919-1923 je študiral slikarstvo na likovni akademiji v Pragi, kjer je naredil tudi specialko. 1921-1924 je potoval v Berlin in po Italiji, nato se je naselil v Novem mestu in bil ilustrator Jutra. Med 1925 in 1928 je bil profesor risanja na ljubljanski gimnaziji. Potem je potoval po Evropi, severni Afriki in ZDA. Poleg slikarstva in grafike se je posvečal tudi fotografiji, predvsem popotni, v letih 1925-1938 pa je snemal filme: med drugimi 1933 prvi propagandni film Pomladna moda, leta 1938 pa prvi slovenski barvni film Železarna Jesenice. Čeprav je bil znan predvsem kot slikar, zato je že čas, da ga ovrednotimo kot izrednega fotografa in snemalca medvojnih dogodkov. Saj je vsa svoja znanja in svoj umetniški genij Jakac uspešno prelil v partizansko umetniško fotografijo in film, ki izvrstno dopolnjujeta njegovo likovno produkcijo.
1974 Rakek – KTL TOZD Kartonaža 2.
Rušenje stare menze podjetja Tisa na koncu hale B. več manjših objektov in barak, ki jih je zgradila za svoje potrebe že Tisa.
- Od leve spodaj: Lea Ravšelj, Francka Modic, neznana.
- Od leve zgoraj na prikolici: Tončka Mršek, Ana Urbas, Vanda Oblak, Marija Sečnik, Angela Dujmenović.
Vse delo so opravili delavci sami s prostovoljnim udarniškim delom, zavedajoč se, da lahko le tako hitreje pridejo do boljših pogojev dela in boljšega zaslužka. Prav poseben prispevek pa je bil dan s strani delavk. Vključile so se pri vsakem delu. Tu jih vidimo pri razkrivanju strešnikov in zlaganje le-teh na traktorsko prikolico.
Stare slike 