1975 Ravnik – Jurij Zupančič (1/2)
Na fotografiji je Jurij Zupančič (1895 –1980), Jurijev ata, stari oče moje žene Jane. Rodil se je 17. 4. 1895 na Štorovem št. 3, mami Mariji (Intihar) Zupančič in očetu Antonu Zupančiču. Družina je bila zelo velika, saj se je rodilo kar 11 otrok. Žal so nekateri od njih umrli že v rani mladosti. Umrl je 28. 2. 1980 in je pokopan pri Fari na Blokah.
1954 Hudi Vrh – Petračeva ohcet
“No, pač, toku je blu …”
je svojo pripoved začel France Anzeljc- Petrač s Hudega Vrha na Blokah, rojen 1924, in nadaljeval:
“Sem bil že precej v letih, bil sem trideset let star, oče pa je rekel: Tako je, čas bi bil, da kaj pokreneš! No, potem sem pa premišljeval, Micko sem že poznal, pa sem si rekel, nič, kar dogovorit se bom šel! Sam si nisem upal oditi tja, mi je bilo malo nerodno in sem dobil enga posrednika. Bil je Jaka, Čardni oče iz Topola, ki je dobro poznal to hišo. Njega sem vprašal, če bi šel z mano. Seveda, prec je bil zato. No, pa sva krenila že zjutraj ob štirih čez Goro na Vagovko, z avtobusom do Sodražice, potem pa peš v Kot. No, ko sva prišla tja, sva pa pozdravila: Dobro jutro! Potem me je pa oče Jaka predstavil: No tako, to je France z Blok, je fejst fant! Micka, le poglej ga! No in potem smo šli pa v hišo, nekaj časa smo se pogovarjali in se kar domenili in še isti dan smo šli naročit balo h mizarju Košmrlju v Loški Potok. Bala še ni bila gotova, oklice sem župniku že naročil, pa sem dobil poziv na orožne vaje, za nedoločen čas! Vse je bilo prehitro, a odlašat nisem mogel. Spet sem šel v Kot k Micki. Tako sem razložil, ohcet bo deset dni prej, jaz imam poziv za orožne vaje, za nedoločen čas! Tako se je potem končalo. Dobil sem dva furmana, da sta me peljala po nevesto, pa godca in v soboto in nedeljo je bila ohcet, v ponedeljek sem šel pa na orožne vaje v Postojno.”
1947 Rakek – Skica za partizansko obeležje
Že v začetku leta 1946 je Federalni odbor (FO) za organizacijo prenosov posmrtnih ostankov padlih borcev pri ministrstvu za notranje zadeve Ljudske vlade Slovenije prejel več prošenj samoiniciativnih odborov za postavitev spomenikov. Prosili so za dovoljenje za zbiranje prostovoljnih prispevkov. Četrtega februarja istega leta je FO predložil Predsedstvu Narodne vlade predlog za izvedbo enotne nabiralne akcije. Na sliki je skica spomenika, ki ga je 13. marca 1947 OIO Rakek posredoval FO. Ob tem so še zapisali, da na našem območju ni nobenega arhitekta, zato pošiljajo primitivno skico spomenika.
Begunje 1951/52 – Šola v Jankotovi hiši
V šolski kroniki Begunje beremo, da je na sliki “Šola” – Jankotova hiša v Begunjah s hišno številko 14, v kateri se je vršil pouk od leta 1945 do 1953.
1900 Benete – Razpelo
Starost razpela je približna. Za pomoč, kdaj so izdelovali takšna razpela, sem zaprosila lastnika ljubljanske starinarnice, ker ta bugec, kot mu mi rečemo, je pri nas od kar pomnim. Njegov odgovor je bil: »Konec 19. stoletja, še bolj verjetno začetek 20. stoletja«. Torej jih šteje najmanj častitljivih stodvajset let.
Prebiral sem številne vire (od časnikov, do strokovnih in znanstvenih prispevkov), ki so govorili o enajstem po vrsti taboru v Cerknici, nikjer pa nisem naletel na vabilo na ta tabor. Pa sem na Miklavžev dan na dLib.si odprl portal slike in med 29.500 slikovnih virov, čisto slučajno naletel na lepak in plakat, ki vabita Slovence na Tabor v Cirknici na Notranjskem pri vsacem vremenu dne 12. junija 1870, ob 4. uri popoldne.
Čudovito lep starosvetni zimski prizor je ostal na fotografiji iz albuma dr. Viktorja Kraševca, ki je bila posneta 30. novembra 1931. Prizorišče je Milanov Vrh, avtor slike in zapisa pa po vsej verjetnosti tudi tokrat Mirko Klepac. Poleg značilne pol zidane in pol lesene goranske hiše pred smrekovim gozdom (se?) otroci “rodlajo”, kar je pisatelj Slavko Malnar pojasnil kot star izraz za sankanje in tu na klančku so si z njim naredili veliko veselja, tudi tako, da so pripregli več sank in se kot z vlakom z njimi spustili po strmini. Nihče od njih ni “digitalni avtist”, še sanja se jim ne o kakšnih ekranih, kdo ve, če so bili sploh že kdaj v kinu …
Stanovanjski del hiše je lesen, torej toplejši, upam, da so stene in okna dvojna, če ne, je v njej brez zakurjene velike peči vseeno lahko mraz. Gotovo pa so pri hiši skrbne ženske, ki jim je mar za lep in urejen dom – pod zgornjim oknom je pribita lična lesena polička, kjer v toplem letnem času mogoče cvete nagelj ali pelargonija …
1920 Benete – Ribežen za zelje
1956 Rakek – Vžigalniki
1947 Ljubljana – Bločani gradijo Litostroj
Hudourniki vojne vihre so se polegli. Stare, uhojene poti so bile zasute, nove so se urezovale na hitro, v živo in počez. Tako je prvi povojni čas opisal Janez Praprotnik, učitelj in nekaj časa ravnatelj OŠ v Novi vasi.
Tako je bilo tudi z zaukazano industrializacijo. V razrušeni državi so bile potrebe na vseh koncih in krajih. Možnosti so bile omejene, volja pa neizmerna. V Sloveniji je bila eden največjih simbolov novih časov gradnja tovarne Litostroj, ki se je pričela poleti 1946. Gradnjo tovarne je prevzelo novo ustanovljeno gradbeno podjetje Gradis, na gradbišču pa so delali tudi številni udarniki, dijaki in študentje, nemški vojni ujetniki, pa tudi zaporniki. Leta 1947 je tovarna pričela z delom in poimenovali so jo ” Titovi zavodi Litostroj “. Že z imenom so pokazali njen veliki zvezni pomen v industrializaciji države. Važno vlogo je pri tem imel partizanski poveljnik, politik Franc Leskovšek – Luka, ki je bil tako kot Tito po poklicu izučen kovinarski delavec, v času izgradnje Litostroja pa zvezni minister za težko industrijo in strojegradnjo. Tako je bil tesno povezan s Titom in z obnovo in izgradnjo slovenske industrije.
