Stare slike

Edija Šelhausa sem spoznal kot kustos v fototeki Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani leta 1983. Pritegnil me je z markantno postavo z rdečim šalom okoli vratu, platnenim klobukom in nepogrešljivim fotoaparatom v roki. Napisal sem kar nekaj člankov o njegovi fotografski poti predvsem med vojno in dogajanju v »vročem« Trstu po vojni. Stkala sva prijateljske vezi, tako da sem ga leta 2000 prosil za intervju za revijo Fotografija z naslovom Od Trsta do Trsta. Ni se dal kar tako pregovoriti, saj je mislil, da bo, če bo pristal na intervju njegove celostne življenjske poti, kar umrl. No, kljub zadržkom sem lahko objavil že omenjeni intervju. Prav tako mi ga je uspelo pregovoriti, da je svojo fotografsko zapuščino, ki jo je hranil doma – okoli 150.000 v glavnem leica posnetkov podaril Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani. Njegovo neurejeno in v glavnem nedokumentirano zapuščino je požrtvovalno leta in leta tudi z Edijevo pomočjo uredila kolegica Jožica Šparovec. Na nek način ji je mukotrpno delo olajšal tudi Edi, ki je številne svoje prigode objavljal v časopisih, revijah in v knjigah. Za Stare slike je pomembno, da je Edi Šelhaus zelo rad snemal po terenu in se je izogibal delu v temnici. Kot tako imenovani leteči fotoreporter, je prehodil tudi Notranjsko območje.

* Edi Šelhaus; december 2000; foto Sašo Kovačič

Rodil se je leta 1919 v Podkraju pri Vipavi, starša sta bila fotografa. Otroštvo je preživel večinoma v Trstu. Zaradi fašističnega preganjanja se je družina preselila v Zagreb, kjer je oče Janko Šelhaus odprl fotoatelje, mati Julijana Šelhaus pa se je preselila v Škofjo Loko, kjer je tudi odprla fotoatelje. V skrivnost fotografiranja sta ga uvedla starša in tako je nadaljeval z družinsko tradicijo. Šelhausovi so že v začetku okupacije v Škofji Loki izdelovali dvojnike fotografij nemških nacistov, ki so kazale na okupatorjev teror in jih nato posredovali ilegalcem in partizanom.

Zanimivo je tudi to, da sta v Škofji Loki v fotoateljeju Edijeve matere delala tudi kasnejša partizanska fotoreporterja Riko Mlekuž, ki je deloval na območju 4. operativne cone in Sandi Jesenovec, partizan iz Škofje Loke. Po njegovi zaslugi so se ohranile številne fotografije o okupatorjevem terorju.

Spomladi, leta 1943 je bil Šelhaus vpoklican v nemško vojsko, toda brez velikega obotavljanja, se je raje vključil v partizanske enote Škofjeloškega odreda. S sabo je vzel tudi fotografski aparat, s katerim je prav v Škofjeloškem odredu v bližini Križne gore posnel prve fotografije partizanskega življenja, ki se žal niso ohranile. O tem nam Šelhaus pove naslednje: »Pravili so nam gošarji, klobukarji, ker v svojih civilnih oblekah nismo bili podobni partizanom, zato so nam dekleta-aktivistke ob petju partizanskih pesmi prinesle rdeče rutke, na katerih je pisalo: partizani vseh dežel združite se, in tudi triglavke. To so bili moji prvi posnetki; spomnim se tudi, da je bil lep dan. Kmalu nato pa je politični komisar Vojtek zaradi konspirativnosti prepovedal fotografirati. Kljub temu sem posnel nekaj posnetkov, ki sem jih po zvezah poslal razvijat moji mami… «

Ko je Edi ranjen, leta 1944 čakal na partizanskem letališču Podzemelj blizu Črnomlja na prevoz v Bari, ga je odkril France Brenk, ki je zbiral fotografe z različnih koncev za Fotosekcijo SNOS. Namesto v Bari je šel Edi v Fotosekcijo SNOS, kjer se je spoznal z natančnim in vestnim Franjom Veselkom.

V temnici Fotosekcije ni dolgo zdržal, hotel je iti ven na teren. Tako je postal »leteči fotoreporter«, ki je prehodil celotno območje Bele krajine, Suhe krajine, Kočevja in Notranjske.

* Partizani in civilisti gredo k maši; Babno Polje, 1945

* Partizanska izvidnica; Babno Polje 1944

* Kurir na poti; Notranjska 1944

* Ranjenci čakajo na prevoz v Bari; Bela krajina, april 1945

* Mežnarjeva mama na pokopališču; Babno Polje 1944

* Babno Polje 1944

* Trava, konec 1944

* Kuželj 1945

* Padovo pri Osilnici; 1945

* Pred ruševinami svojega doma; Podvrh 1945

O svoji fotoreporterski dejavnosti na omenjenih območjih nam je povedal naslednje: »Na svoji prvi poti sem se ustavil v Osilnici ob Kolpi, kjer so mi v spominu ostali predvsem vaščani, ki so se pred kratkim vrnili iz italijanskega taborišča na otoku Rabu. Raztrgani, lačni in bolehni so me vabili v hiše, da sem se odpočil, ogrel in najedel. To so bile družine s številnimi otroki. Da bi se jim nekako oddolžil, sem jih fotografiral in to je bilo zanje najlepše darilo. Za to priložnost se nihče ni preoblačil, saj so imeli le revna in razcapana oblačila. Podhranjeni, shujšani otroci so zrli v moj fotoaparat, ne da bi oni in ne jaz vedeli, kako pomembne bodo njihove fotografije čez nekaj desetletij. Tako so nastajali resnično avtentični posnetki, ki so pričali o takratnem težkem življenju. Moja prva skrb je nato bila, kako te filme ohraniti in jih čim prej varno razviti. Zato je vse zanimalo, kako bom to naredil (razvijal), kajti fotografija je bila zanje nekaj nedosegljivega in neprecenljivega. Pojasnil sem jim, da tako in tako ne bodo videli ničesar, ker bom delal v temi. Toda bili so vztrajni in niso se dali odgnati. Komaj sem pregovoril pionirčka, da je šel s psom pred hišo na stražo, da bi nas opozoril na nepredvideno nevarnost. V kuhinji z zagrnjenimi okni smo ugasnili petrolejko. Prostor je bil poln otrok, žensk in starčkov, medtem ko sem se lotil dela v temi. Nisem imel ure, da bi čas razvijanja videl na uri, tako da sem štel. Dal sem film v fiksir in čez nekaj minut prosil gospodinjo, naj prižge petrolejko. Film je bil razvit kot v najbolje opremljeni temnici priznanega mestnega fotografa. Pogledal sem ga proti petrolejki in ves zadovoljen dejal prisotnim: Dobro je. Gnetli so se okrog mene, gledali posnete in razvite negative in se čudili. Tudi deček na straži ni vzdržal in prihitel je pogledat, kaj smo naredili v temi … «

* Med umivanjem: Zgornji Čačič, 1945

* Marica s svojim psom, ki je sam preživel na pogorišču doma. Marica je bila rojena v taborišču na Rabu.

Šelhausov ciklus fotografij je kljub časovni kratkosti, od pozne jeseni 1944 do osvoboditve zelo bogat in raznovrsten. Zelo prikupne in človeško tople so njegove fotografije pionirčkov partizančkov v Beli krajini in na Dolenjskem (partizansko šolstvo).

* Malnarjev Herman z zajčkom; Trava 1944

* Domačin; Osilnica 1944

* XVIII. divizija med Delnicami in Čabrom, april 1945

* Čopova ulica v Ljubljani ob prihodu partizanske vojske, 10. 5. 1945

Med njegovimi ljubšimi motivi so bili tudi zavezniški letalci, njihova dragocena pomoč z zraka, posnetki rešenih in padlih zavezniških pilotov in njihovih letal. Kvalitetne so njegove fotografije osvobajanja Trsta in dokumentarno dragocene fotografije proglasitve prve slovenske vlade v Ajdovščini 5. maja 1945.

Fotografije so objavljene v knjigi: Edi Šelhaus: retrospektiva: razstavni katalog ob 100-letnici rojstva Edija Šelhausa; Muzej novejše zgodovine Slovenije: Ljubljana 2019

Prispevek je napisal: Dejan Vončina