Preskoči na vsebino

1932 Mašun – Življenje v lovski in logarski postojanki

25. 03. 2013
130124542

zaradi svojega videza je gozdarska hiša dobila prizvok gradiča

Leto 1921 je bilo eno izvanredno hudo leto. Na kresni večer je slana vse poljske pridelke uničila, zatem pa je nastala še velika suša. Pitna voda je bila skoraj po vsej pokrajini dodeljena, tako tudi na Mašunu. Takrat je bil na Mašunu lovski grad, tri logarske hiše in ena gostilna; sedež treh gozdarjev in štirih logarjev.

Leon Shauta, sin upravitelja graščine Auersperk, je dobro poznal očeta* in mu priskrbel službo pri princu Schönberg-Waldenburg. Tako je 1920 leta dobil povabilo od Leona Schauta, da lahko nastopi pri firmi službo kot logar. Oče je priporočilo rad sprejel in se leta 1921 v aprilu javil v Snežniku pri Starem trgu na Notranjskem. Tam so mu odkazali službo na Mašunu, kjer je tudi takoj nastopil.Kmalu za očetom je prišel tudi sin Hans na Mašun (l. 1921), kjer je nastopil službo strežnika pri princu. Oktobra istega leta so se potem preselili še ostali člani družine. Do Ribnice pri Kočevju so se peljali z vlakom in od tu dalje jih je peljal graščinski kočijaž Jurij s konjsko vprego. Prenočili so potem v gostilni pri Kovaču v Starem trgu. Naslednji dan so se peljali naprej na Mašun.8. septembra 1922 se je tam rodila hčerka Hilda. Za krstno botro je bila soproga gozdarja Huber. Pri tej družini je bila tudi Mici zaposlena. Mašun je bil bolj osamljen kraj. Tako so morali živila nakupovati v Knežaku in to enkrat na mesec. Tudi šolski pouk je izpadel.Na Mašunu so bili uslužbenci jugoslovanski in avstrijski državljani. Leta 1923 je zahtevala italijanska vlada od tujcev se potruditi za italijansko državljanstvo ali pa se izseliti. Naša družina se je nato odločila se preseliti v Snežnik oziroma na Marof. Tam na Snežniški parni žagi je ata frungiral zopet za lesnega manipulanta.

Tako beremo v zapiskih, ki jih je po spominu zapisala Hilda oz. Hildegard Hutter v Dresdnu, kjer je preživljala svoja poslednja leta življenja. *oče  je bil Johannes oz. Hans Hutter, r. 1881 v Oberskrill Nr. 6 (Marinzel) na Kočevskem in mati Maria Hutter, r. 1882 v Unterskrill na Kočevskem. Poročila sta se marca 1905 v Oberskrill (Zdihovo), rodili so se jim naslednji otroci: prvorojenec Hans, sledila je Maria (Mitzi) pa še Josef, dvojčki Pauli in Toni, Karel ter Hilda, ki je bila rojena medtem, ko je družina bivala na Mašunu.

130124542-001V času podpisa Rapalske pogodbe je na Mašunu službovala in živela tudi družina Sterle iz Iga vasi. Tudi ta družina je bila postavljena pred enak izziv kot Hutterjevi. Oče France, nadlogar in mati Marija ter sin    Stanko so se preselili nazaj v rodno Iga vas in zato lahko obdržali slovensko državljanstvo. Ostali trije sinovi Franc, Anton in Lojze, ki so bili tudi zaposleni na Mašunu in v Leskovi dolini, pa so ostali v Italiji in nadaljevali s službovanjem za istega gospodarja, a pod italijansko oblastjo.

130124542-002 Leon Schauta, zadnji upravitelj snežniškega posestva, je nekaj let služboval pri grofu Auerspergu v Krvavi Peči in nato 25 let na Snežniku. Bil je izredno sposoben gozdar in med ljudmi močno priljubljen, tako med kolegi kot med okoliškim prebivalstvom. Govoril je tekoče slovensko z notranjskim naglasom in je bil izredno šegav ter družaben človek. Po prihodu na Snežnik se je vneto učil knjižne slovenščine, posebno slovnice. Po koncu vojne sta se Leon Schauta in njegova teta (po rodu Nemka) preselila v Avstrijo, v Lienz, kjer je Schauta leta 1977 umrl. Čeprav se je Leon Schauta “imel za Avstrijca”, so ga tam, v Avstriji, šteli in zapisali za Slovenca.

130124542zZadnja stran razglednice, da, nastala je v Italiji. Enkrat med leti 1932 – 35.

Stolpa sta bila le dekorativna, zaradi svojega videza je gozdarska hiša dobila prizvok gradiča. Stolpa sta preživela požar v drugi vojni in rušenje po njej. Zaradi njiju še danes ta košček snežniških gozdov deluje precej pravljično.

Slovarček:

  • fungirati: delovati, službovati, funkcionirati (izvor v Hrvaškem jeziku)

Viri:

  • Bojan Hutter
  • zapiski po spominu Hilde Hutter, Dresden, Nemčija
  • Silva Šepec (roj. Sterle)
  • Marjeta Marinčič
  • Tomaž Kočar: Leo Schauta, zadnji upravitelj snežniškega posestva, KRONIKA 48, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 2000

Dopolnjeno 1.9.2013

Prispevek je bil objavljen v 2. letošnji številki revije Obrh na strani 28.

Kraj: Mašun
Datum: neznan, 1932 – 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Silva Šepec
Skenirano: 24. 1. 2014
Oblika: razglednica

4 komentarji leave one →
  1. Janja Kozarka permalink
    28. 03. 2013 19:45

    Gradič Mašun. Na vzhodnem delu gozdne pristave Mašun stojita stolpa nekdanjega lovskega gradiča. Prvotna zgradba je bila zgrajena leta 1874 za namene gozdarskega osebja. Leta 1888 so na Mašunu uredili naravni park. Stavba je v zgodovini doživela več nesreč, med drugim jo je leta 1919 uničil požar. Ponovno zgrajena stavba je postala lovski gradič. V mesecu novembru leta 1943 je bil gradič ponovno požgan. Od celotnega kompleksa sta se ohranila samo dva, v romantičnem slogu zgrajena stolpiča.

    …je prispevek dopolnila Marjeta M.
    Marjeta hvala ti, letnice lepo dopolnijo gornji sestavek.

    Všeč mi je

  2. Anonimnež permalink
    5. 02. 2014 11:11

    kdo pa ga je požgal leta 1943?

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1950 Grad Snežnik – Grajski uslužbenci | Stare slike
  2. 1904 Grad Snežnik – Šneperk, grajska pristava | Stare slike

Dodajte komentar