1926 – Cerkniško jezero – Vodonos – razglednica

Iz Vodonosa proti Jelencam in Slivnici

Struga  prehaja v Skedneno jamo ali Skednenco, temnejši del na sredi  je skalca,  desno je jez.  Levo,  za naravnim jezom, je Štengarca.  Tja smo hodili perilo prat. Na bregu je  malo grmovja. To so Jelenca ali Jelence.  Zadaj se vzpenja  Slivnica, domovanje čarovnic in  Miklavža.

Jame v Vodonosu, ki jih ni videti tu na sliki. so še:  Kroglca, tja smo jeseni hodili korenje prat,  T’ ilova jama, dom Krvavega stegna, T ilov graben, Jelenšca. Kar važen grček sredi Vodonosa je Postojnček.  Ko si enkrat lahko stal na njem, je pomenilo, da se bomo lahko kopali še  dober  teden. Jami desno od jezu smo rekli  Za jezom. Konec grmovja proti vzhodu, proti pašnikom Stari devci,  je še jama Volovšca.  V njej  je stalna voda. Tudi ko jezero usahne, je tam stalna  voda z minimalnim dotokom. Vse jame v Vodonosu,  pašniki, gmajna in senožeti, so v lasti  Agrarne vaške skupnosti iz  Dolenjega  Jezera.

V Vodonosu so pred več kot stopetdesetimi leti nameravali napraviti mlin. Valentin Leskovec Buclov  je prišel na idejo, da bi bilo dobro imeti mlin ali žago.  Nekaj so gradili, saj ime jez ni kar tako.  Tako pravi naše družinsko ustno izročilo. Še več o tem pa v Rokodelskih novicah iz leta 1856 (glej članek: “Odgovor na opombo ozir mlinov na sapo in na pristavek” – Kmetijske in rokodelske novice, 1856, letnik 14, številka 16 in “Jez v Vodonosu in kar je še bolj potrebno“- Kmetijske in rokodelske novice, 1856, letnik 14, številka 22).

V času  nastanka fotografije so se fantki kopali posebej, punčke pa posebej. Njihove kopalke so bile – ne boste uganili – deklice so imele firtohe, se pravi, da je bilo pokrito le spredaj, zadaj pa ne. Kako so bili oblečeni fantki,  pa ne vem.

Ob besedi Vodonos se mi pojavi pred oči prav taka slika kot je na razglednici, le da je poleg tega še polno občutkov, zvokov, vonjev. Veliko mi je ostalo še v spominu,  še več pa je najbrž zapisanega v podzavest. Tu sem preživela skoraj ves svoj prosti čas, poleti v vodi, pozimi na ledu.

Delo na kmetiji ni dopuščalo potepanja po vasi,  ampak kopat sem se pa smela vsako opoldne, ko je mama kuhala kosilo in vsak večer po opravljenem delu. Koliko časa sem bila lahko v vodi, je bilo odvisno od tega, kaj je kuhala. Ni bilo rečeno: ”Pol ure ali eno uro”. Rekla je: “Danes bo zelje,  fižolovka ali ajmoht”  pa sem vedela, koliko časa kuha in sem prišla kolikor toliko pravočasno domov.  Če bi zamudila kosilo, naslednejga kopanja potem ne bi bilo.   Zvečer po končanem delu sem bila lahko več časa. Pa kaj je pomagalo dlje, ko so nas hoteli komarji požret. Le dokler si bil v vodi je bilo v redu, potem pa obleč in  hitro domov. Izjemoma smo šli v vodo tudi zelo zgodaj, lahko tudi že pred šesto uro. Če smo šli žito maltit k Skircovim ob štirih, sem bila v vodi že ob šestih, ko so vsi moji vrstniki še spali.

Plavalna sezona se je začela prvega maja, enkrat sem se kopala že štirinajstega aprila. Kocine so bile naježene od mrzle vode, ampak bila sem prva tisto leto. To je pa nekaj pomenilo, če si bil prvi v vodi. Pa še zaradi ene posebnosti smo tako silili spomladi v vodo. Voda ni bila razkošje celega poletja, ko je usahnilo, je ni bilo več do jeseni, takrat pa ni bila več tako topla.  Smo se zavedali, da nam ni vse vedno na voljo.

Jamce ni več, v Tilovem grabnu ni več mere za vodostaj, ni več zloženih kamnov v njem, ki  so bili postavljeni pred samo Tilovo jamo. Tam so se skrivali menki. Smo  sem in tja kakšnemu olajšali skrivanje med njimi in ga položili v domačo ponev na toplo.  Tilova jama je povsem drugačna, kot v času, ki sem vam ga opisala. Voda ustvarja nova in nova brezna, vaščani jih zasipajo in s tem nekako branijo, da bi se jezero preveč približalo vasi. Pa veste zakaj? Mi je mama izdala to skrivnost.  ”Konec sveta bo takrat, ko bo jezero prišlo do cerkve sv. Petra.” In se seveda trudimo, da zanamcem pustimo jezero čim dlje od vasi.

____________________________________________________________

Ko sem prebrala moj zapis, izgleda, kot da bi bilo življenje lepo in ena sama igra. Pa vam zagotavljam, da z leti človek postane malo nostalgičen in iz svojega spomina izbira samo škatle, ki so povezane z lepo rdečo mašno.  Na tej škatli je bila pripeta  slika Vodonosa.  Črke so bile tako lepo oblikovane, zapisane z zlatimi črkami,  da si nisem mogla kaj, da je ne bi delila z vami.

____________________________________________________________

Janko Skerlep je bil zanimiva osebnost. Ni mi jasno, kako je lahko poleg fotografiranja opravljal še druge funkcije. Poleg vsega drugega je objavil več fotografij Cerkniškega jezera. Vsaj ena je bila objavljena tudi kot naslovnica v Ilustriranem Slovencu.Na zadnji strani razglednice so zgolj podatki o avtorju in mestu fotografije.

Kraj: Jezero
Datum: ocena – nekje okrog 1926.
Avtor: Janko Skerlep
Zbirka: Aleksander Zgonc
Skenirano: 14. 4. 2010
Oblika: razglednica