Skip to content

1955 Podgora – Pluženje ceste v Babno Polje

28. 09. 2010

Deset parov živali  vleče lesen plug, da bi cesto Podgora – Babno Polje napravili prehodno in za silo vozno.

Leta 1955 je bila huda zima z zelo veliko snega.  Cestna služba je imela odgovorno in težko delo. Ceste je bilo potrebno splužiti kljub obilici snega. Še danes, ko nam je na voljo tehnologija in oprema, včasih obstanemo na  zameteni in neprevozni cesti. Kaj šele takrat leta 1955!!!

Cestar  je določil, kdo bo pri pluženju sodeloval.  O tem je vodil zapise v zvezku. Tisto leto je za vleko angažiral vse furmane in njihove  živali iz Podgore. Plužili so z lesenim plugom, ki je bil okovan.  Koliko vlečnih živali so poklicali na delo je bilo odvisno od debeline snežne odeje in vrste snega. Tiso  leto ga je bilo obilo, zato so vpregli kar 10 parov živali.

Delo te kolone sta usklajevala eden od cestarjev in furman prvo vpreženih živali. Usklajevanje med njimi je potekalo z glasnim vpitjem, zato je odmeval daleč naokrog.

Za prvim parom konj so bile zaprežene sanke. Sanke so s kjətno povezali v drugi vlečni par, pa spet sanke, kjətna, par in tako vse do pluga. Sanke so omogočale  povezovanje živali in hkrati služile za prostor furmanu. Na ta način je nastala še varnostna razdaljo med posameznimi vpregami.  V paru so bili konji, voli ali celo vol in konj skupaj. Ni bilo težav s poslušnostjo živali saj so bile vpreg navajene, pa tudi zmatrane so bile, zato se prav nobeni ni zahotelo delati težav.

Za svoje delo so furmani dobili dobro plačilo. To je bil vzrok, da so se pulcə pritožili in uspeli dobiti delo za naslednjo zimo. Takrat so cesto  splužili iz nasprotne smeri.

Okrog leta  60  so začeli plužiti  s kamioni in konjske vprege niso več potrebovali.

____________________________________________________________

Avtor fotografije je bil  iz Zagreba.  Posnetek je nastal v enem od ovinkov med Jermen dolom in Babnim pojem. Sliko je kasneje poslal po pošti in je stala 72 din. V tistem času so fantje iz Zagreba večkrat prišli v naš kraj in  napravili kakšen posnetek, saj je bil fotoaparat pri nas prava redkost. Zagrebški fantje pa so si na ta način prislužili kakšen dinar.

Originalna slika je zelo slaba, zamegljena in pretemna. Današnja tehnologija pa nam je omogočila obdelavo, da razločimo postave in celo njihova oblačila. Še kar dobro so vidne celo cestarske bunde.  Na obdelani fotografiji je veliko detajlov, ki so na originalni  nevidni.

Za fotografiranje so se  furmani usedli vsak na svojo žival. Prvi furman je bil Jože Nelc- Urbanov (eden od že objavljenih  mopedistov). Kdo je bil drugi, je tast pozabil. Tretji je bil sam tast Jože Urbiha. Bilo mu je 16 let.  Na fotografiji  sedi na njihovem volu. Ta je bil vprežen v paru s sosedovim konjem. Sledil je France Sterle – Zgrabnou.  Med furmani je bil tudi Ivan Plos ostali pa…
Na plug so se postavili trije takratni cestarji:  od leve Janez Nanut- Fricov, Podgora, France Avsec – Oščjəv, Kozarišče in Janez Poje – Kobenclov iz Babnega Polja.
Točen datum pluženja je lepo zabeležen na zadnji strani fotografije.

Med pogovorom o tem dogodku so mi ljudje zaupali še eno prigodo iz tistih časov povezano s  pluženjem.

Eno leto je bilo toliko snega, da ga s ceste ni bilo moč splužiti. Dela so se lotili kar s kidanjem na roke. Kako težaško in  predvsem počasno opravilo je to vsi poznamo že iz domačega dvorišča, kakšno je bilo  šele  kidanje ceste!  Ni se jim uspelo pravočasno prebiti. V Babnem Polju pa je čakala nosečnica tik pred porodom. Na pomoč so poklicati  vojsko. Ti so jim pomagali  z vozilom in tako so  uspeli nosečnico pravočasno spraviti do Starega trga, da je  rodila v zdravstvenem domu.

______________________________________________________

kjətna = veriga

zmatran = utrujen

pulcə = babnopoljci, prebivalci Babnega Polja

______________________________________________________

Fotografija je objavljena tudi v knjigi Janeza Kebeta: Loška dolina z Babnim Poljem, 1996, na strani 445. (dopolnjeno 16. 2. 2011)

______________________________________________________

Dopolnjeno 14. 3. 2011

V glasilu Obrh, številka 1/2011 , so na straneh  33 in 34 objavili ta prispevek.

Številka 1/2011

Stran 33-34

______________________________________________________

vir: Jože Urbiha, st., Podgora

Kraj: Podgora – na cesti za Babno Polje
Datum: 8. 3. 1955
Avtor: neznan
Zbirka:
Jože Urbiha, st., Podgora
Skenirano: 16. 9. 2010
Oblika: fotografija

Advertisements
6 komentarjev leave one →
  1. marijaleskoveckunstek permalink
    29. 09. 2010 19:20

    Super slikca.
    Zima je bil zame poseben letni čas, ki se ga kot otrok nisem nikoli veselila. Zameti do Cerknice so bili kar vsakdanjik.
    O kidanju snega na roke imam še drobno pripombo ali pa vprašanje. Od kdaj imamo tako velike lopate za kidanje snega? Mislim, da jih takrat še ni bilo in so se pošteno namučili preden so odmetali sneg.

    Na cesti od Cerknice do Dolenjega jezera ni bil le novozapadli sneg ampak, kot je dejal starejši možakar: ” ga prou z Bluk sem duol prnjese, zetu ga je tulku.” Burja ga je res prinesla več kot preveč.
    Ko so na prav tak način kot je tukaj na sliki plužili cesto, so bili včasih tako neuspešni, da so se potem odločili in splužili kar po njivah, ker tam je bil sneg malo manj zbit skupaj. Običajno sta bila vprežena dva para konj. Da pa so bili pri delu kolikor toliko uspešni, so pred konji morali tlačiti z enim parom ali več volov, ker je bilo za konje potem malo lažje, da se niso tako udirali.

    Smo pa jezerci večino pešpoti imeli po njivah ob cesti. Se pravi vzhodna stran je bila spihana in tam je bilo malo manj snega, da smo lahko gauzali. Najbolj lušno je bilo takrat, ko je bil sneg zmrznjen in smo šli v celo. Čez današnji Golan. Potem smo dali torbo na vrhu hriba pod tazadnjo in je šlo navzdol, da je bilo veselje. Ko se je torba izmaknila, pa po zadnji plati. Hlače so bile seveda takoj skozi. Kako smo se potem doma menili, o tem pa ne bi tukaj.

  2. 3. 10. 2010 13:28

    Ko še ni bilo organiziranega prevoza v šolo in je bilo potrebno ob podobnih količinah snega pešačiti in delati gaz, smo bili veseli, če je ravno v tistem trenutku začel vaški dežurni traktorist plužiti z velikim lesenim plugom. Kaj hitro smo se naložili na plug in tako imeli prevoz vsaj do konca vasi. Od tam naprej pa izmenjaje v koloni do šole. Verjetno ni potreben komentar kako mokri in prezebli smo prispeli do šolskih klopi. Ja, malo drugače je bilo kot sedaj……….

  3. 9. 10. 2010 14:38

    To smo bil šolarji iz Podcerkve in smo vsak dan hodili peš čez Mandrge v Stari trg. Omenjeni spomin sega v leta po 1981.
    Marija, tudi mi smo se enkrat ob vračanju iz male šole spomnili spuščanja na malih torbicah. Kakšna zabava je bila to. Torbica, ki je imela lakasto površino mi je prav tako ušla izpod rok in hajd za njo (po plaščku iz skaja ni šlo, le natrgal se je) z vrha Mandrg do ceste, kjer se je ustavila ravno pred mimo vozečim tovornjakom. Domov nismo prišli samo z mokrimi hlačami, ampak tudi premočenim zvezkom in copati.

  4. Marija Jezerka permalink
    9. 10. 2010 16:02

    Ko je nekje leta 1996 pričel tudi iz Jezera voziti šolski avtobus je starejša hčerka glasno ugotavljala. Pot jim bo res olajšana, ampak za veliko bodo pa prikrajšani. Vse peripetije, dogodivščine, drobne vragolije, na poti stkana drobna pomoč in prijateljstva, pa bodo za vedno šla.
    Vsak razvoj je za nekaj dober in za nekaj slab.

  5. 14. 03. 2011 12:29

    Prispevek sem dopolnil s povezavo na glasilo Obrh.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: