1951 Podgora – Z voli v Prezid
Zulə na Hrvaško.
Dva furmana sta zulə peljala prodat seno na Hrvaško. Prodala sta ga v Prezid vojakom za konje. Tisto leto je bila velika suša in so si tako prislužili kak dodaten dinar. Vojska je pokupila vse, kar so uspeli pripeljati. Takrat so v dolini pokosili čisto vse površine, kar se je le dalo. Počistili so tudi jase. Seno je odkupovalo tudi gozdno gospodarstvo. Pokupili so vse, tudi jezerino.
Vola sta vprežena v jarem in skupaj vlečeta velik, nabasan voz sena. Zagotovo sta ga tlačila vsaj dva odrasla. Nakladanje sena na voz in tlačenje je bilo posebno znanje (o katerem zapišem kaj več drugič), da so uspeli na voz naložiti kar največ. Voz je bil najverjetneje na koš. Na koncu so seno povezali z žrdjo (vidna v sredini sena). Žrd so spredaj privezali s kjətno, zadaj pa so jo pričvrstili s porjəpnəkam na kontrapjəzo.
Vola na sliki sta na cesti med Podgoro in Babnim poljem.
____________________________________________________________
 |
Levi furan je Domin Turk, po domače Matjackov, tudi njegov vol je na levi – šənične barve. Desni furman je Jože Strle – Zgrabnou. Njegov vol je plauc, tisti na desni. |
 |
Ta pravi furman je bil droban, žilav. Značilna oprava so bile široke hlače, ki so jih držale ali šire ali pa usnjen pas. Zgoraj so oblekli svetlo srajco. Kratkih rokavov niso poznali. Rokave so po potrebi zavihali. Tudi klobuk z majhnimi krajci je bil obvezen del opreme. Brez klobuka ni bilo furmana. Tudi brez gajžle se ni dalo furat. “Lahko je bila taka ta prava. Za vole pa je bila dobra tudi doma narejena iz daljše, ravne veje drena. Na koncu je imela grčo, da je zadržala vozel s katerim je bil nanjo privezan jermen.” je pojasnil tast. |
 |
Zadaj je zapisana letnica in v kratkem stavku priložnost ob kateri je nastal posnetek. Več kot dovolj, da se kratek podatek lahko razvije v celo zgodbo. |
______________________________________________________
- zulə = z voli
- voz na koš = voz s stranicami podobne oblike kot koš; stranice so napravljene tako, da je gornji in spodnji rob predstavljala poševna, debelejša ranta – drog, vmesni prostor pa so bile zapolnjevale pokončne letvice v razmaku nekaj cm. Za lažjo predstavo: podobno širši ležeči lestvi.
- porjəpnək = debela vrv (špaga) z lesenim kavljem na koncu
- na kontrapjəzo = na vzvod
- šənične barve = svetlo rjave, pšenične barve
- plauc = vol svetle barve
- šire =naramnice
- gajžla = bič, palica s pritrjenim jermenom ali vrvjo za priganjanje živine
- jezerina = posušena trava iz močvirnih tal, slabše kvalitete, običajno za nastiljanje, lahko tudi za slabšo krmo
- jarem = lesena vprežna priprava, ki se da živali na vrat, enojno za eno žival ali za par živali. prim.: natakniti volu jarem na vrat. V uporabi tudi v besedni zvezi zakonski jarem, kar je sinonim za zakonski stan, zakon”.
- žrd = dolg, debelejši lesen drog, ki se vzdolžno položi na vrh s senom ali s snopi naloženega voza in na obeh koncih priveže, da je tovor trdneje nameščen
______________________________________________________
Vir:
- Štefka in Jože st. Urbiha, Podgora,
- Jože Ovsec, Kozarišče
- Slovar slovenskega knjižnega jezika
Kraj: Podgora
Datum: 1951
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Sterle, Podgora
Skenirano: 16. 9. 2010
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Porjepnk oziroma štrik smo včasih otroci kje izmaknili, največkrat doma, da smo se z njim lahko igrali. Dva od večjih otrok sta ga vrtila, ostali pa smo preskakovali, tekali skozi ipd. To smo seveda naredili takrat, ko ni bilo v bližini hišnega gospodarja. Mame so malce pogledale stran in niso nič videle!
Pri volovski vpregi je bilo polno značilnih izrazov, kateri zelo hitro tonejo v pozabo. Na Menišiji so bili izrazi nekoliko drugačni. Nekaterih sem se spomnil;
Jarmu smo pri nas rekli žil, spodnji ukrivljeni palici pa kamba katera je imela na eni strani luknje in na zgornji strani žila smo kambo prtrdili z jeglico. Na vsaki strani žila je bila šranga in na koncu kovinski obroč s pomočjo katerega si vpregel vola na driklc, driklc pa je bil zakavčen na vago.
Izraz “žil” se je po meni znanih podatkih uporabljal na Menišiji, Cerkniškem, Grahovskem in menda nekaj podobnega tudi v Reziji. V znanih slovarjih besede žil nisem zasledil.
Zapreži vole za vuz .
Štanga je bila montirana na prvo prajmo in na prajmi dva kolesa, potem je bila sura in zadnja prajma z zadnjema kolesoma. Na zadnji prajmi je bil tudi žlajf (zavora).
Po barvi so bili voli; sivc, rjavc, plavc, lisast, murast ( zelo temne barve)in še eno ime se spomnim – kapin- to je bil vol z enim rogom ukrivljenim navzdol ob glavi.
Zanimive so komande za furanje z voli ;
ajd – naprej
ljesjeb – k sebi
hovt – od sebe
curik – nazaj ali tudi – štul nazaj
ej ej – ustavi.
Še polno izrazovje bilo, pa se že odmikajo
Pri nas smo si pa otroci porip,nk ” sposodili “za uckat.Imeli smo uckanco na klinc
ali pa na dilco.
Porip,nk so rabili tudi kot nadomestilo škripca,predvsem pri zidanju višjih prostorov.
Ob stavbi so prtrdili večjo ranto ali pa tudi žrd,na višini kjer se je zidalo so pa na to
žrd pritrdili še prečno rantico.Na to ranto so obesili oziroma vrgli čez porip,nk.
Pri tem metanju je bilo veliko smeha kajti to ni bilo tako lahko.Kdor je vrgel čez seveda
z lesenim kavljem naprej je bil”nagrajen”z duplo “špago”…..šnopcem.
Na kavelj so obesili polno kanglo malte ali drugega tovora in na kontrap,jizo cugali gor,
dol pa prazno.
Mile a je bil žil tudi za vsakega vola posebej kot na sliki ali ste poznali tudi takega za oba vola skupaj?
Pri nas doma imamo jarem za par volov.
Milet, sem postala kar malo sentimentalna, ko sem prebrala vse te izraze, ki me spominjajo na mladost. Nekateri so že kar ušli iz glave 🙂
Na Blokah smo jarmu rekli jermičək. Včasih se je tudi zgodilo, da sem morala sama zapreči vole. Ni mi bilo prav lahko, ker sem bila še majhna. Jermiček sem komaj dala na vola, še težje pa je bilo vtakniti kambo pod vratom skozi luknje v jermičku in jo zahaklati z iglico. Pa tudi bala sem se, če je vol preveč opletal z glavo. Toda, če je bilo treba, ni bilo dileme. ‘Pridi z vozom na njivo’ je bilo naročeno in ni bilo ugovarjanja.
Pri nas se pa nismo uckalə, ampak ujzgalə.
Pa smo se ujeli na štrik!
Mislim da je bil kar univerzalno povsod enako, da se ga je uporabilo za več stvari: ze ne ujckanco, pri zidavi, so ga pri nas namestili na škrpc. Pri obiranju jabolk, da smo košaro z jabolki spuščali s pomočjo štika dol, pa še kje bi se našlo.
Boža, kaj ugovarjanja, še pomisliti nisi smela, da ne bi naredila, kaj šele izrazila!
Marija in Boža koliko sta bili stari, ko sta peljali vola?
Pri naši hiši smo konje! Ker sem bila najmlajša, mi jih ni bilo potrebno širati, sem jih pa morala paziti, ko se je nakladalo seno in braniti pred brenclji in mušicami. To delo je bil zame prava muka, kajti zgodilo se je, ko si z odlomljeno leskovo košato vejico branil enega konja pred napadom krvosesov, se je drugi hotel ubaraniti s tem, da se je povaljal po tleh. Urgal je kašen crugel ali kaj podobnega in potem kričanje name: ”kako nič ne paziš!” Pa tako sem se trudila! Ja, kar dosti sem prejokala ob konjih. Ni bilo lahko.
[caption id="attachment_8235" align="aligncenter" width="225" caption="Žil na štalnih vratih"]
[/caption]
Pri nas in v vasi smo imeli samo posamezne žile, no jih še imamo.
———————————————-
[caption id="attachment_8234" align="alignleft" width="300" caption="Naš vol"]
[/caption]Mislim da je bil naš vol zadnji v Begunjah, imel je okoli 1000 kg.To je bil zelo velik vol.Bil je zelo krotak, lahko je stal tudi pol ure na mestu in se ni premaknil. Ko pa se je pripravljalo k dežju sem začel teč on pa za mano galop, kar se pri volih redkokdaj vidi, posebno pri tako velikem in težkem volu. Imeli smo ga najmanj pet let, ko smo ga prodali je bilo vsem hudo-zamenjali smo ga za traktor.
V Begunjah rečejo žil, v Blokah pa jermiček. Tudi lojtrnicam pri vozu rečejo gare, v Blokah pa šaragle.
Tako kot Marija, sem morala tudi jaz pazit voli, da jih niso brenclji. Seveda so pikali tudi mene. To je bilo res “težaško” delo, pa vedno so ga dodelili najmlajšim.
Naš ata je hodil kupovat vole v Metliko. Do tja so šli s kakšnim vlakom, nazaj, z voli, pa peš. Bila sem še zalo majhna, pa se spomnim, ko je pripovedoval,kako so gonili ponoči, kako so se izgubili, kako so jim voli ušli, pa kako jih je zeblo, da nog sploh niso čutili, nohti so mu pa po vsaki taki turi šli dol. Seveda niso imeli takrat kakšnih termo nogavic, se pa spomnim, da si je ata povijal noge z nekakšnimi kvadratnimi cunjami, ki so jim rekli obezivnce.
Ata je tudi jermičke delal sam. Kadar je bil v gozdu, je vedno ogledoval, da bi našel kakšno tako krivlo, da bi bila prave oblike. Potem jih je tudi prodajal.
Ata je vse delal sam, pozimi, ko je bil bolj čas. Delal je kolesa za vozove, pa koše in košare, pa grablje in vse vrste štilov, pa tudi okna, če pa je bilo treba, pa tudi smučke in voziček za punčke, tako da jih je lahko prinesel Miklavž.
Janez hvala za lepe fotografije, še posebno za fotko “naš vol” na kateri orjeva njivo, in seveda vsem ostalim za zgodbe povezane z volovsko vprego. Kar ma me , da bi napregel in Vas nekam odpeljal.
Spomnil sem se, da smo lisastemu volu rekli tudi šekast.
Pa gajžla – bič, ta je bila iz lesenega dela kateremu smo rekli gajžlovnek ( kupljen ali iz brinove palice ) in gajžla – narejena je bila iz kravine ( to je posebno strojeno goveje mastno usnje), ki je bila lepo pletena in na gajžlovnek pritrjena s posebnim vozlom (bičev vozel). Pravi fantje so znali z gajžlo pokat, da je daleč naokoli odmevalo.
V današnjem času je vol zelo ogrožena vrsta in “bi jo bilo treba zaščititi pred izumrtjem”.
Janja, mislim, da je bilo tam nekje v petem ali šestem razredu osnovne šole, ko sem sama zapregla (kaj že? ne vem več ali sem zapregla vole ali voz).
Danes, ko je zunaj vse lepo, belo in zameteno, sem izvedela še za eno nevsakdanjo uporabo porjəpnəka.
V času visokega snega so ga vrgli čez streho in z njim “žagali” sneg, da se streha pod težo snega nebi vdrla. Kot kaže je bil porjəpnək res vsestransko uporaben pripomoček na kmetih.
Zapišite, če poznate še kakšno drugačno uporabo?