Skip to content

1962 Podgora – Voz s trugo

27. 10. 2010
tags: ,

Danes lahko kupimo tako rekoč vse. Tudi s področja kmetijstva je na voljo vse,  od najrazličnejših prevoznih sredstev, do vsemogočih priključkov zanje.  Včasih so bili kmetje precej praktični, saj so uporabljali naprave, ki so jih lahko izdelali in vzdrževali doma.  Uporabljali so najrazličnejše izvedbe vozov s pomočjo katerih so si težko delo okrog doma in na kmetiji kar najbolj olajšali.

Ena od takih izvedb voza je bila truga.

Truga je izraz za zaboj brez pokrova, postavljen na voz. Voz s trugo so uporabljali za prevažanje sipkega materiala. Ena truga  je  držala polovico kubičnega metra (pu kubika). Na  voz se je po potrebi naložilo  eno trugo, kot je razvidno iz priložene slike, ali pa tudi dve, predvsem, če se je tovor prevažal na daljše razdalje. V trugi so najpogosteje prevažali pesek, pa tudi poljske pridelki kot je krompir ali koruza…

Truga je bila na voz položena na dve legi.  Na spodnji strani zaboja sta bila po dolgem pritrjena  dva lesena morala, ki sta služila za dobro prileganje na lege, v podaljšku pa  kot ročaja za prenašanje,  podobno kot ročaji na nosilnicah.

Vsaj ena od stranskih stranic se je odpirala na spodnji strani podobno, kot je to danes pri tovornjakih kiperjih. Trugo so največkrat praznili tako, da so z dvigalko (vinto) dvignili eno stran truge in odprli stranico na nasprotni strani. Vsebina truge se je skozi odprto stranico tako sesula na tla.

Truge že zelo dolgo nisem videla v uporabi. Spomnim pa se je, ko sem bila še majhen deklič in smo gradili hišo. S tako trugo je moj oče iz kozarskega peskokopa  napeljal ves potreben pesek.

Na sliki je voz, na katerega so naložili pesek v bližnjem peskokopu (peščenku) na Kuclju. Pesek so potrebovali za gradnjo Matjacovega hleva (štale). Sam voz je še tajsel, imel je lesena kolesa s kovinsko osjo (osovino).

V ozadju je stara Potočenova hiša in cesta, ki  skozi Podgoro pelje v smeri Iga vasi.

____________________________________________________________

Ko se je gradilo je bila vsaka pomoč dobrodošla. Franc Prevec je  prišel pomagat iz Ljubljane.  Na sliki drži vajeti in je zadolžen za konje. Očitno je bilo poletje, saj so vsi delavci precej lahko oblečeni. Klobuki so slamnati – odlično služijo kot zaščita pred sončno pripeko. Na vozu Jože Urbiha ravno nekaj ukazuje (komandira)  Janezu Sterletu. Najbrž ga prosi naj zavira (zažlajfa), ker bodo zavili s ceste.

Ročna vijačna zavora (žlajf) je na zadnji strani voza v obliki kovinske ročice.  Zato je bil poleg furmana na težko naloženem vozu vedno potreben pomočnik. Tisti, ki je žlajfal, je tekel za vozom in izvrševal voznikove ukaze: “žlajfaj! ali zažlajfaj! hitru!, malu odžlajfaj!, še! brš! odžlajfaj do kuonca!…”

Janez je bil tudi lastnik vpreženega para konj. Bila sta čisto črna – morota. Levi ima na zadnji levi nogi belo nogavičko.

Vir: Jože Urbiha (Podogra)

Kraj: Podgora
Datum: 1962
Avtor: neznan
Zbirka: Jože Urbiha
Skenirano: 26. 8. 2010
Oblika: fotografija

3 komentarji leave one →
  1. 27. 10. 2010 20:17

    Tudi na Jezeru smo imeli take truge. Od nas so hodili po pesek v pruh za Zelše. Najprej so ga tam naložili, doma pa dol zmetali. Ne spomnim se, da bi imeli vinto.

    Ampak žaljfajne ni bilo tako enostavno, kot se sedaj malo hecno prebere. V napol čepečem polžaju, si opravljal vse te ukaze, se včasih ob kak kamen spotaknil. Pod vozom s trugo je še bilo, malo težje je bilo pod naloženim senenim vozom.

    Prav lepo se tudi vidi, kako je konj vprežen. Od homata, pod katerim je lejpkis ali lejtkis, ne vem čisto pravega izraza, sta šrangi zapete v rinčke od driklca. Driklc je zekaučen na vago. Vaga je pod štango, ki je sestavni del prve prejme. Prva in zadnja prejma sta povezani s suro.

  2. Janja Kozarka permalink
    27. 10. 2010 21:06

    Žlajf na zadnjem kolesu je lepo viden – v obliki kvadratne deščice, ki je ob zaviranju pritiskala oz. drgnila ob kolo in s tem zavirala.

Dodajte komentar

%d bloggers like this: