1960 Cerknica – Nega bolnika na domu
Zaključek tečaja
Slika prikazuje devet udeleženk tečaja Nega bolnika na domu, ki se je odvijal novembra 1960 v Cerknici. Tečajnice so se sestajale dvakrat tedensko v Zdravstvenem domu na Placu, v prostorih, kjer je danes Knjižnica Jožeta Udoviča.
Prva slika prikazuje obisk dveh funkcionark Rdečega križa v Cerknici in sicer gospe Štefančič in gospe Gerkman, ki sta prišli pozdravit tečajnice med pridobivanjem teoretičnega znanja. Tečajnice so teorijo z navadnimi grafitnimi svinčniki pridno zapisovale na liste, ki jih imajo na mizi pred seboj.
Od leve proti desni si sledijo: Ivanka Lovko, Marica Semič, Milka Gogala, Ivanka Štefančič, Slavka Gerkman, medicinska sestra gospa Kraševec (žena dr. Janeza Kraševca, ki je vodila tečaj), Tončka Lovko, Minka Šubic, Ančka Martinčič, Marija Arhar in Marija Tekavec.
____________________________________________________________
 |
S staranjem populacije narašča tudi število obolelih. Narašča pa tudi število tistih, ki so potrebni nege na domu. Prebivanje bolnika ali starostnika pri svojcih in v domačem okolju v veliki meri prispeva k boljši kakovosti življenja.
Za dobro in kvalitetno nego bolnikov in starostnikov na domu je družinskim članom, skrbnikom in prostovoljcem potrebno znanje iz vsebin temeljne laične nege. Tečajnice so pridobile potrebna znanja in praktične veščine oskrbe in nege bolnika ali starostnika. |
 |
Tematika, ki so jo tečajnice pridobivale je bila precej široka. Teoretično in praktično so se učile ravnanja z bolnikom v družini, negovanja bolnika pri različnih boleznih, procesom staranja, telesno dejavnostjo okrevajočega bolnika in prehrano.
Ta slika prikazuje tečajnice pri praktičnem delu tečaja. |
 |
Padci so pri starostnikih zelo pogosti in povzročajo razne poškodbe, zvine ali celo zlome. Padcev in njihovih posledic skoraj ne moremo preprečiti, lahko pa se naučimo, kako pravilno ravnati pri okrevanju. Prav tako se lahko naučimo kako poskrbeti za ljudi v trenutkih, ko sami zase težko ali pa sploh ne morejo skrbeti. |
 |
Bolnik potrebuje ob sebi človeka, ki zanj skrbi cel dan, podnevi in ponoči. Zato je prav, da so v nego bolnika na domu poleg svojcev vključeni tudi sosedje in prostovoljci, predvsem tedaj, kadar bolnik ali starostnik nima družinskih članov. |
sl ika |
Bolnik ali starostnik ima pravico, da se z njim ravnamo kot s človeškim bitjem. Na vprašanja mu je potrebno pošteno odgovarjati. Prav tako mu je potrebno uspešno lajšati bolečino, saj je dognano, da je bolnika najbolj strah bolečine.
Zadaj za posteljo visi zastava Rdečega križa, saj je ena od dejavnosti Rdečega križa organizacija tečajev nege bolnika in ranjenca na domu. |
Zahvaljujem se prijazni gospe Ivanki Lovko, udeleženki tega tečaja za pomoč pri pisanju tega sestavka. Ona je bila s tem tečajem zelo zadovoljna, saj je imela doma bolno mamo in ji je pridobljeno znanje prišlo še kako prav.
Kraj: Cerknica
Datum: 18. 11. 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Dušan Gogala in Zdenka Steiger
Skenirano: 16. 8., 15. 9., 22. 10.
Oblika: 6 fotografij
RSS - Posts
Dušan, zelo dobro si napisal in predstavil skrb za sočloveka. V današnjem času, se znanjem nege in skrbi za bolne in starejše, izogibamo in jih prepuščamo “institucijam”. Izgovor nam je — premalo časa.
Ja, cas je ze, da se bo institucije zamenjala privatna inciativa. Ta stare bajte po Cerknici se vse lahko spremenijo v male starostne domove, ki bodo bili bolj podobni pravemu domu kot pa bolnisnici. Kamor bos lahko vzel sabo macko ali psa pa svojo posteljo, pohistvo in imel malo vec osebnosti kot v instituciji. Spet bo treba uvesti tecaje o negi bolnika, saj se neizprosno bliza cas, ko nas bo treba negovati…Tega ne bodo poceli nasi otroci. Osebje bomo najeli sami. Po vsej verjetnosti bodo to Kitajci…
Kako si predstavljate to vi? Za raziskovalce trga je vase mnenje zelo pomembno
Hvala za opozorilo Marija. Tudi pri nas obstaja ta fotografija in oguljen zvezek, ki vsebuje znanja, ki nebi škodovala nikomur izmed nas.
Tečajnice pa so bile prave lepotice, kajne. Urejene. Z veliko željo po znanju.
Bom pokazala mami. Bo mogoče kaj dodala.
Lp
Helena, če je še kakšna dodatna fotografija, jo lahko dodamo, da bodo vse zbrane na istem mestu. Tudi kakšna stran iz zvezka bi bila mogoče zanimiva.
Datum je napisan na tabli: 18.11.1960, torej bo jutri natanko petdeset let.
Se strinjam z Miletom, da nas mediji bombardirajo z idealno lepoto, ki je nikakor ne moremo doseči, vedno še neka krema manjka. Starost je pa itak nekaj, kar je še tako zelo daleč in se o tem sploh ne želimo pogovarjati.
V teh zapiskih, ki so jih udeleženke imele je prav gotovo veliko uporabnega in najbrž kak nasvet, ki je vezan ne le na telesno nego, ampak se dotika čustvenosocialne naveze med negovalcem in bolnikom.
Helena ali nam boš dodala kašen drobec, ki se ga mama Ana prav gotovo spominja?
To so bili res tako zelo drugačni časi… In kakšen dosežek je bil takle tečaj z organizacijskega vidika! Znanje pa neprecenljivo, saj je bilo samoumevno, da star človek počaka na smrt doma. Kdor je moral v “dom” ali “bogo hišo” je bil res vsaj v očeh vseh znancev strašanski revež, od vsega sveta zapuščen, ne glede kakšna je bila resnična oskrba v takem “domu”. Sama sem nekaj let pozneje kot dijakinja praktikantka spoznala razmere v “domu”, ki je bil v nekdanjem gradu Viltuš pri Mariboru ob pojavu nalezljive črevesne bolezni. Nikoli nisem in ne bom pozabila.