Skip to content

1960 Cerknica – Žetev v Luščah

13. 11. 2010

Žanjice žanjejo pšenico na polju pred Cerknico.

Ivanka Vidrih – Cibova  stoji v sredini (za otrokom) v temnem predpasniku. Prav spredaj  je Meri Caserman – Ipavča.

Lušče je domače ime za polja z imenom Lužice in ležijo jugovzhodno od Cerknice proti Jezeru, na Martinsko stran.

Zdi se mi, da je slikano iz smeri Marofa. Vzpetina za kozolcem je najbrž Sinja gorica, ki je zdaj pozidana. Zadaj zgleda, da je vidno Loško. Na desno, še pred prvo žanjico  je Lopata, kjer zdaj stoji bencinska črpalka. Čigavi so bili kozolci, pa ne vem več, ker se je podoba “ulice kozolcev” precej spremenila, je zapisala ga. Metka.

___________________________________________________________

Slika je nastala v Cerknici,  žetev pa mi je  opisala tašča Štefka Urbiha, doma iz Podgore. Ne verjamem, da se je žetev kaj dosti razlikovala med tisto v Cerknici in našo v Loški dolini.

___________________________________________________________

Žanjica dela povreslo.

Za žanjicami so hodili moški in vezali snope, ter jih zlagali v kopice.

I

____________________________________________________________

Žanjice so si na njivi najprej napravile povreslo (povrajslu) –  dva  majhna šopka požetega žita so na eni strani zvezale in to uporabile  za vezavo snopa.

Žele so s srpi, običajno ženske. Z roko so zagrabile šop žita, ga spodaj odrezale s srpom in položile na povreslo. To so ponavljale toliko časa, da je bilo žita dosti za cel snop. In tako dalje do konca njive. Za njimi so  hodili moški in snope vezali. Snope so  zložili v kopice imenovane  rastave. V Podgori so jih največkrat obdeli kar na ostnice. Žito je tako ostalo, dokler ni bilo suho.

Domov pripeljano žito so ločili na boljšo in slabšo slamo. Boljšo slamo so otepali (otajpalə). Na ta način so ločili zrnje od slame. Slama je po tem postopku obdelave ostala nepoškodovana. To so počeli doma   v skednju na podu (v skədnə na puodə). Pod so bila tla v skednju izdelana iz kvalitetnih bukovih ali hrastovih desk (dil). Tako dobljeno slamo so še naknadno prečistili in obdelali, da je bila pripravljena za prekrivanje streh.

Slabšo slamo so mlatili  s cepci (s cajpcə). Tudi tu so  ločili zrnje od slame, a slama je bila s tem postopkom  poškodovana, stolčena. Tako slamo  so porabili za krmo (futr) . Zrezali so jo s slamoreznico in jo zmešali med  seno, otavo ali deteljo in porabili za krmo živini (sfutralə ).

Dobljeno zrnje so na podu pograbili na kup. Potrebno ga je bilo še temeljito očistiti – ločiti pleve od zrnja . V Podgori so ga čistili ročno ( prevajalə na rajtar). Če pa je vas imela pajtəl, so ga pajtlalə.

Očiščeno pšenico (šənico) so odnesli v mlin (malən) za moko ali pa jo  pospravili v kaščo v skrinje (skrine). Pozimi so pa lovili miši, da te nadležne živali niso pojedle vsega dragocenega žita.

Za strehe so bile dobre vse  vrste slame, samo da je bila dovolj dolga. Za sleme je bila dobra le ržena slama, ker je bila najdaljša. Krovec v Loški dolini je bil Petruščkov ata iz Vrhnike, potem ko se je vrnil iz Avstralije. S slamo je kril tudi še po vojni.

Na del njive z žiti so sejali tudi rumeno korenje. Posejali so ga  kar po njivi, med žito. Ob žetvi je bilo korenje še majhno in ga s srpi niso poškodovali. Ko je bila njiva požeta, pa so morale ženske vse strnišče populiti na roke, da je korenje lahko nemoteno raslo naprej.

____________________________________________________________

povreslo= zvit šop bilk, slame za vezanje snopov

rajtar = veliko sito, rešeto, reta

pajtl = naprava za ločevanje plev od zrnja na ročni pogon

____________________________________________________________

Vir:

  • Metka Dragolič (Cerknica)
  • Štefka Urbiha (Podgora)

____________________________________________________________

Kraj: Cerknica
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Janko Vidrih
Skenirano: 25. 9. 2010
Oblika: fotografija

7 komentarjev leave one →
  1. medra permalink
    14. 11. 2010 16:52

    Oče Janko pravi, da je bila njiva zadružna (kolhoz), kozolec pa Sežonov.

    Kolhoz= oblika kolektivnega kmetovanja

    Všeč mi je

  2. marijaleskoveckunstek permalink
    14. 11. 2010 21:46

    Ječmen, pšenica, oves, pa nekje tam zelo daleč v megli se spomnim tudi še ajde.
    Najbolj zoprn je bil ječmen. Rese so te urezale do krvi. Strnišče je bilo povsod enako. Kako te je zbadalo v bose podplate je bilo odvisno od tega ali si znal hoditi po strnišču. Z božajočedrsajočimi koraki je še šlo, drugače pa je pikalo. Prav meditativno si se moral spopadati s tem.
    Preveslu je moralo biti prav narejeno, saj se je drugače snop razvezal. Je bilo potrebno kar nekaj znanja. Kdove ali bi ga še znala narediti? Vrstni red dela je bil: prvo si kot otrok pobiral klasje po njivi in ga zlagal na snope, drugo enako pomembno je bilo prinašanje vode.
    Dela žanjic se spominjam le kot izhod v sili za poležano žito, (ne vem če je šlo za poležano žito kar tako ali kakšne znake iz vesolja) ker pri nas smo že imeli kosilnico na konjsko vprego.

    Če nisi pravilno postavil rastave, si jih za ”kazen” moral nanovo postavljati ob prvi sapici.

    Všeč mi je

  3. Barbara permalink
    23. 11. 2010 12:08

    Čestitam k širjenju vedenja o svojih ljudeh in krajih s pomočjo sodobne tehnologije – prav ta omogoča srečevanja in oplemenitenje vsega, kar je ohranjenega v skupnosti. Fotografije so res neverjeten vzvod spominjanja na prejšnje čase, na načine življenja in preživljanja, ki jih ni več, na prehojeno pot. Ob njih zmoremo ohranjati spomine. To nas bogati in vzbuja ljubezen do prednikov in krajev, kjer živimo in še najpomembnejše – stvari se ohranijo tudi zanamcem, da bodo vedeli od kje in kdo so.
    Spodbudno in plemenito!
    Barbara Sosič, Slovenski etnografski muzej

    Všeč mi je

  4. marijaleskoveckunstek permalink
    23. 11. 2010 12:17

    Spoštovana gospa Barbara!

    Hvala za Vaše vzpodbudne besede. Z veliko veselja to delamo, se pri tem tudi nasmejimo. Včasih me sicer kdo vpraša koliko sem plačana in ne more doumeti, da to delam zato, ker čutim da moram.

    Všeč mi je

    • Barbara permalink
      23. 11. 2010 14:27

      Da ne gre vse v pozabo, kajne? Ja, to nas bogati, sama to opažam pri svojem delu v naši ustanovi, kjer imam neprestano v rokah fotografije in mislim na vse, kar povedo in še tudi na to, da stvari in ljudi, ki jih prikazujejo, ni več, tako pa ostanejo z nami in nam še vedno govorijo.

      Všeč mi je

  5. Janja Kozarka permalink
    23. 11. 2010 12:28

    Hvala ga. Barbara za vzpodbudne besede. To nam veliko pomeni.
    Se vam kmalu oglasim, ker sem našla tudi pri vas nadvse zanimivo slikovno gradivo.

    Všeč mi je

    • Barbara permalink
      23. 11. 2010 14:28

      Seveda, z veseljem – zato pa se trudimo z objavami, da bo gradivo dostopno vsem, ki jih zanima.

      Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: