1919 Begunje – Odpustnica iz Amerike
Franc Popek st.
Od srede 19. stoletja do leta 1914 je slovensko etično ozemlje zapustilo skoraj 300.000 ljudi. Največ so odhajali v Ameriko, tudi v Francijo, Belgijo in Nemčijo. Franc Popek iz Begunj je bil med njimi.
Večina slovenskih izseljencev je verjela v začasnost svoje odsotnosti z doma. Mož, ki je doma pustil posestvo, ženo in otroke, je že mislil tako. Le za leto ali dve, toliko, da prišpara nekaj denarja, da okusi svet in si odreže večji kos kruha.
____________________________________________________________
Mnogi so se res vrnili, tudi Franc Popek. A se je kasneje še dvakrat podal čez lužo in v Ameriki tudi umrl. Za njim je odpotoval tudi njegov sin Franc mlajši, ki smo ga na naših straneh že videli – po letu 1932, ko se je vrnil v domovino, je sodeloval s Turšičevim šramlom. Igral je na večvrstično kromatično harmoniko, ki jo je kupil v Chicagu.
Kakšen je bil svet na prelomu prejšnjega stoletja? Amerika je bila brez dvoma prepoznana kot dežela neomejenih možnosti. Razcvet industrije, veliki gradbeni projekti, znanstvena odkritja in nove tehnologije. Še danes rečemo Amerika!, kadar želimo opisati nekaj izrednega.
San Francisco 1906
Svet, v katerega je prišel Frank Popek, je bil lepljenka starega in novega. Drobec tega lahko vidimo na gornjem posnetku, ki je nastal leta 1906 v San Franciscu. Avtor tega devetminutnega izleta se je vsedel na tramvaj , zavrtel ročko kamere in se zapeljal vzdolž Trgovske ulice (Market Street), štiri dni pred velikim potresom, ki je razrušil mesto. Tole vas bo prestavilo v nekdanjo Ameriko kot časovni stroj!
____________________________________________________________
 |
Odpustnica – dovoljenje za odhod, ki ga je izdal urad za priseljence v Clevelandu, v državi Ohio.“Oseba lahko odpotuje iz New Yorka v (državo) Srbijo, s prvim razpoložljivim parnikom, med 8. julijem in 26. avgustom 1919.” |
 |
Na zadnji strani je natisnjeno Potrdilo o prevzemu: urad potrjuje prejem prošnje za odhod iz Amerike, Frank Popek pa na dnu dokumenta potrjuje prejem potnega lista. Zakaj je izseljenec sploh potreboval dovoljenje za odhod? Najbrž je moral pred tem poravnati vse svoje davčne obveznosti. Zanimivo je, da potrdilo kot cilj potovanja navaja Srbijo. Gre seveda za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, državo, ki je nastala 1. 12. 1918, torej le dobrega pol leta pred izdajo tega dokumenta. |
Slovarček:
- prišparati: prihraniti, privarčevati
- tramvaj: cestna železnica. V San Franciscu so imeli “cable car”, vozilo, ki ga je vlekel med tire položeni kabel.
____________________________________________________________
Viri:
- Marjan Drnovšek: Pot slovenskih izseljencev na tuje, Založba Mladika, 1991.
- Youtube & Silent Film Museum
Kraj: neznan
Datum: 1919
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Popek
Skenirano: 1. 2. 2011
Oblika: Dokument s fotografijo
RSS - Posts
300.000 tisoč ljudi, prav toliko usod in zgodb.
Odhajali so tudi v Brazilijo, a ta dežela za naše ljudi ni bila primerna, zato se od tam niso vračali, mogoče pa le kdo ve za koga.
Slovence so kanadski delodajalci imeli radi. (Leto 1924 do 1935)
Marjeta piše bratu Antonu v Ameriko o bratu Alojzu: ”Delo je precej dobil v tovarni za papir. Dela en teden podnevi, en teden ponoči, služi do 4 dol, na dan. Pravi da so pri tisti družbi Slovenci zelo obrajtani kot najbolj pridni. Kadar pride kak transport vedno povprašujejo zanje. Je rekel eden od družbe, da bi jih mogel vsaj še enih deset dobit. Ima res srečo, da je v tak kraj prišel. Če bo kaj čas tako in da bo zdrav, si bo lahko denarja nabral.”
Alojz piše Marjeti iz Kanade v ”stari kraj,” ko je bil na začasnem delu v Kanadi.Ta začasnost se je spremenila in postala stalnost. To je bila ena od njegovih prvih zaposlitev.
O delu in življenju kasneje je napisal: ”Zdaj bo tudi precej boljši tukaj v Kanadi, ko ne bo več toliko monograntov prišlo iz Jugoslavije, menda vsako leto 400, tako da se bo delo lahko povsod dobilo, ker majne (rudniki) se odpirajo okrog Sudburya. Letos so jih šest novih, spomladi kakor pravijo jih bo zopet enih pet. V tej okolici se vedno sliši, da kakšnega ubije ali mu kaj odtrga. Tukaj v Garsonu je prošli mesec tri razbilo, enemu Slovencu je odtrgalo nogo, Poljaku je skopalo obe očesi in enemu filandru je pa tudi razkopalo ves život. To je zato, ko nimajo nič zamar, ne pogleda v kol ali je prazen ali je povder not. Tako so zaštardali v staro luknjo, ko je užgal pavder poprej, ko so blestali in tako, da se je zažgal pavder, ko je udaril štil po njem.
Lukova Mica je tudi že vdova, je Hlepina tudi ubilo v majni (rudniku), tako da nesreča je doma povsod.”
Tale filmček res dobro prikaže promet pred komaj 100 leti. Ni prehodov za pešce, nihče ne pogleda levo in desno, preden gre čez cesto. Izgleda en sam kaos, šele kasneje so ugotovili, da so potrebna neka pravila. Vse je prepleteno, konji, kočije, avtomobili, tramvaji, odprti avti, kolesarji…
Ne morem nehati. Ne štejem več, kolikokrat sem ga videl.
Filmček res pričara tisti čas. Danes nepredstavljivo. Slika pove tudi tisto, kar se z besedno ne da.
Si predstavljate našega kmeta iz začetka prejšnjega stoletja, ko je po dolgi plovbi na ladji prišel v tako mesto. Dobri so bili ti naši predniki….
Navajam vezo na Slovenski muzej in arhiv v Clevelandu, ki deluje od leta 2008. Obstoja tudi slovenski glasbeni muzej.
http://www.smacleveland.org/
http://www.washington.embassy.si.