Cerknica 1949/50 – Pevski zbor
Pevski zbor 1949/50
Na koncu šolskega leta 1949/50 se je slikal pevski zbor osnovne šole Cerknica pod vodstvom Viktorja Žnidaršiča — Bajčkovega. Nasmeh na vseh članih zbora odseva, da je konec šolskega leta, torej počitnice so tu. Konec šole, učenja, pevskih vaj in nastopanja. Veselo, kljub temu, da je za otroke to pomenilo delo na paši in njivah, spravilo sena in otave.
Deklic je v zboru več kot dečkov, verjetno so bili v zboru med fanti samo tisti “tanajboljkorajžni“, vsi v rek’lcəh. Prav vsak ima na prsa pripeto rožo, morda so pred fotografiranjem imeli nastop.
____________________________________________________________
 |
Z leve na desno:
Zadaj: Viktor Žnidaršič — Bajčkov, Magda Klančar — Kopavlova, Nada Ronko, Magda Petrovčič — Tončkova. Sedijo: Lado Urbanc, Ida Vidmar — Runčeva, Elči Kebe — Kebeča, Ivanka Mivec — Zajčkova |
 |
Zadaj: Valči Urbas — Levštkova, Micka Mivec — Zajčkova, Lojzka Vidrih — Cibova.
Sredina: France Košnik, France Mele — Jagenški. Sedijo: Milka Hren, Vika Žnidaršič — Matičkova, Dragica Turšič — Drašceva, Andrej Zgonc. |
 |
Na zadnji strani zapis: Spomin na pevski zbor v Cerknici.
25.6.1950 V. |
Slovarček:
- rek’lc : suknjič
____________________________________________________________
Vir: Lojzka Vidrih–Cibova
Kraj: Cerknica
Datum: 25.6.1950
Avtor: neznan
Zbirka: Matjaž Žnidaršič — Šentek
Skenirano: 2. 2. 2011 (Matjaž Žnidaršič — Šentek)
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Za fante ni problem, da jih prepoznam, za punce gre malo težje.
A mojo tovarišico Viko Žnidaršič – Matičkovo, sem vendarle prepoznala. Če bi pri dekletih bil pripis še poročena, bi bilo lažje.
Vika Matičkova poročena Tornič je bila naša tovarišica. Dobra!
V tretjem razredu je bila moja tovarišica Vika Tornič . Hodili smo še v staro šolo na Veliki gasi. Njeno poučevanje je pri meni sedlo ne le v učeče se možgane, temveč se je vse zapisalo še nekam drugam. Ne vem kako se temu delu našega telesa reče, a vedno mi je lepo, ko se spomnim te šolske ure.
Bilo je pri uri slovenskega jezika, ko smo se učili o sklonih, ter njihovih poimenovanjih.
Zgodbica gre takole. Mlada družinica je v pričakovanju. Vsi družinski člani, pa še babice in dedki želijo sodelovat pri izbiri imena. Končno se zedinijo, da bo otroku ime IMENOVALNIK. Meni je bilo to ime povsem novo in tuje, verjetno gre za kako moderno različico, sem si mislila..
”Ko je nastopil čas poroda, nosečnico odpeljejo v porodnišnico. Tam rodi. Torej, otroci! Kaj je bila ta mlada mami? RODILNIK je bila, ker je rodila, ” nas je poučila tovarišica Vika.
”Dojenček je nebogljen in potrebuje veliko naše nege, ljubezni in pozornosti. A samo mama mu lahko daje hrano, s tem da ga doji. Mlada mamica je zato DAJALNIK.
Dojenček je rasel in zrasel v otroka, ki se je rad potepal okrog hiše. Vedno ni šlo tako kot je želel. Med seboj so si tudi nagajali, zato je žalosten prijokal domov in potožil mami:” ”Miha mi je spodmaknil nogo.” ”Kaj je bil naš Imenovalnik, ko je prišel domov in Miha zatožil mami? Bil je TOŽILNIK.”
Mi živimo na deželi smo deželani. Ta družina je živela v mestu, zato je bil njihov otrok MESTNIK.
Vsi ljudje imamo sorodnike. Torej na tablo napišem sorodnik.. Ampak včasih se zgodi, da je kaka črka kje odveč. Naš S je utrujen, pa ga bom kar prečrtala. Tako nam ostane ORODNIK. To je ime za zadnji šesti sklon.”
To je bilo šolsko leto 1962/63. Veliko let je minilo od takrat.
Tudi tovarišica Vika je s svojim načinom dela poskrbela za to, da ljubim slovenski jezik.
Lepa zgodba, čeprav zanjo prvič slišim. Sem jo pa posredoval “tršici” Lojzki.
Tudi ”tršica” Lojzka je bila dobra. ne vem če sem v to besedo dobila to kar bi hotela povedati. Njen sistem učenja je učencem nudil trdno zavetje in oporo.
”Hvala!”