1930 Podcerkev – Balincarji pri Vidmarju
Družba sedmih fantov iz Podcerkve je na balinplacu gostilne pri Vidmarju (na Vidmu št. 2, dandanes št. 41). Skrbno so zrihtani v belih srajcah, s kravatami, lajbәlci, hlačami na rob in le dva sta brez klobuka. Po neolistanemu drevju na vrtu in v okolici pokopališča cerkve sv. Martina ocenjujem, da so se tako zrihtani fotografirali morda ob veliki noči ali pa vaškem žegnanju, ki pride prvo nedeljo po godu sv. Martina.
____________________________________________________________
Hišno ime pri Vidmarju (na Vidmu) se je obdržalo po prednikih starih gospodarjev — Peruških, ki so izhajali iz Vidma v Furlaniji. Gostilna je bila v tej hiši že od nekdaj, saj jo v Izbranih spisih okoli leta 1870 omenja loški sodnik dr. Hinko Dolenc. Viri trdijo, da je tam delovala tudi trgovina, moj stari oče (r. 1884) pa je tam dokončal tudi štiri razrede osnovne šole, še dva pa v kaplaniji v Starem trgu pri učitelju Jakobu Žebretu. Takrat so za pisanje in računanje uporabljali kredo in tablice.
Z drugo ženo pokojnega Franca Peruška (r. 1870) se je po vrnitvi leta 1932 iz Amerike poročil Karel Turk (r.1891) z Bloške Police. Zadolženo kmetijo je odplačal vseh dolgov in še nekaj časa vodil gostilno, katera je sčasoma zamenjala kar nekaj najemnikov. Hiša je imela takrat vhod s ceste, v njej pa je stanoval tudi žandarmerijski narednik stanice Lož.
“Pri Vidmarju je bilo pa zelo lušno”, sem večkrat zasledila pri domačinih, ki se še spomnijo gostilne. Tja so ob nedeljah ali pa praznikih hodili na veselice, plesalo se je in balinalo tudi iz okoliških vasi. Hiša stoji v hribu tik pod cerkvijo sv. Martina in za balinplac so izkoristili skoraj edini ravni kotiček dvorišča. Ob njem je in še vedno stoji mogočna lipa, pod katero je stala tudi kamnita miza in klopica za srečevanje prijateljev in nosilcev dobre volje.
Na dan vaškega žegnaja so tja hodili igrat tudi posebno (staro) igro- cajglanje, za katero še nisem slišala. Igralci so na en konec na sredini podložene deščice (kot vaga) in na može obrjeno stran stavili svoj denar (dinarje). Nato so s kovanci manjši predmet, imenovan žabca, ciljali in najbližji je lahko tolkel (udaril) po drugem koncu podložene deščice. Smel je pobrati le kovance, ki so popadali na može, na križe obrnjenih pa ni smel. Ti so šli naprej za ponovno ciljanje žabce.
V knjigi Matevža Haceta- Tihotapci, soseda Vidmarjevih, so večkrat omenjena srečanja in pogovori švercarjev o njihovih načrtih za čez mejo Javornikov.
Pod Vidmarjevo lipo je bil tudi skovan del načrta, ko je 17. nov., leta 1918 skupina revolucionaristov iz doline na Martinovo nedeljo naskočila snežniško grašično in zaplenila več volov in telico. Po slivovko so šli že prej, na četrtek. Zanimivo, Podcerklanje niso šli, ker jih je žganje zmešalo a tudi plačevali niso nič, ker niso dobili nič mesa.
Ali bi morda še kdo vedel zakaj so včasih rekli:
- Podcerklanom – knaudarjә
- Nadleščanom – masәlčarjә (maslo)
- Dancem pa – molinarjә (maline).
____________________________________________________________
Slovarček:
- balinplac: prostor za balinanje
- zrihtan: urejen
- lajbәlc: telovnik
- stanica: postaja
- lušno: veselo
- cajglanje: stara igra za denar
- na može: obrnitev kovanca s podobo navzgor
- na križe: spodnja stran kovanca (cifra)
- švercarji: tihotapci
- žabca: manjši predmet za igro
- speglan: zlikan
- lajbәlc: telovnik
- kugla: krogla
- Švercәnga: tihotapljenje
____________________________________________________________
Viri:
- vaščani Podcerkve
- Franc Ovsec
- Janez Kebe: Loška dolina z Babnim poljem II. del, Ljubljana 2002, str. 233
- Matevž Hace: Tihotapci
- NOTRANJSKI LISTI I, 1977, str 98, 157
Kraj: Podcerkev na Vidmu
Datum: 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Katarina Razdrih
Skenirano: 20. 2. 2011
Oblika: kopija fotografije (original hrani sorodnica Janeza Žnidaršiča)
Trackbacks