Skip to content

1970 Kozarišče – Voz sena

19. 04. 2011

Na sliki seno pobirajo z vozom na gatre (lwәjtrnәk). Pred tem je bil v uporabi voz na koš.

Točno tako podobo imam v spominu iz svojega otroštva. Tudi pri nas je bila stara mama za grabljico, jaz kot otrok,  pa sem na vozu seno tlačila.

Na sliki je v dajlounskә opravә z grabljami v rokah Primoževa stara mama (Angela Sterle). Sicer se na sliki ne vidi, a v voz sta vprežena dva konja. Otepanje konja z vejo in s tem odganjanje nadležnih brencljev (brjәnclu) pa je bilo opravilo, za katerega so bili na njivi  zadolženi  otroci.

Tako kot tale ženička na sliki, je bila tudi naša stara mama vedno za grabljico. Jaz, še majhen deklič, pa z njo. Prav zato mi ta slika povsem  obudi moje spomine na zgodnja leta. Takrat smo  še vse seno zgrabili  in večkrat obrnili na roke.

Starejše ženske so k dnevni – delavni opravi obvezno oblekle tudi pisan predpasnik (dajlounšk firtah). Ta je imel žepe, v katerih se je vedno našlo (najdlu) kaj priročnega – vsestransko uporaben robček in stvari, ki jih je ženska spotoma kje pobrala (elastika, ščipalka, izgubljena igračke, celo oličke sem nabirala v mamin žep). Obvezen dodatek predpasnika je bila tudi varnostna zaponka (knoflca)- za vsak slučaj, če bi se kje komu kaj  strgalo. V praksi se je z njeno pomočjo marsikaj rešilo, pomagalo ali popravilo. Knoflca je bila neke vrste prva pomoč, ki je bila pripeta na predpasnik in zato vedno pri roki.

____________________________________________________________

  V tistem času so glavo pred soncem skrile z obvezno ruto samo starejše ženske. Nas, otrok, ni nihče pokrival. Spomnim se, da sem staro mamo večkrat vprašala, zakaj sploh nosi ruto. Meni se to takrat nikakor ni zdelo potrebno, celo nadležno.

Andreja in Bernarda

Tlačenje je bilo naporno opravilo. Hrati je bilo tudi zelo zanimivo in zabavno. Visoko naložen voz je bil preizkus poguma za malo deklico. Nudil je pogled, ki ga običajno majhni otroci nismo bili deležni. Za nagrado smo se lahko na vrhu polnega voza odpeljali tudi domov. Kako lepo se je bilo  leči v luknjo, ki si jo potlačil na vrhu in te je varovala, da se med vožnjo nisi skotalil z voza. Mehko seno pod seboj je prijetno dišalo, ublažilo tresenje trdih koles, ki so pogosto zapeljala v številne cestne luknje. Najlepše od vsega pa je bilo med vožnjo strmeti v najrazličnejše oblike oblakov, ki so poplesavali po poletnem  nebu. Zanimive so bile tudi veje, ki so bežale in opletale nad vozom, ko smo po grajskem parku peljali proti domu .

____________________________________________________________

lwәjtrnәk = lojtrni voz; voz z lestvi podobno pripravo na straneh

dajlounšk – delovni; oblačilo, ki se je nosilo ob delavnikih

firtah = predpasnik

oličәk = rastlina naužitna za živino, ki raste na vlažnih travnikih. Ima drobno seme v obliki drobnih belih zrnc. Te smo, predvsem otroci, skrbno nabirali, sušili in kasneje prodali. Odkupavali so jih za predelavo v zdravila. Otroci smo si tako sami prislužili žepnino.

knoflca = varnostna zaponka

____________________________________________________________

Kraj: Kozarišče, na loki pri gradu,
Datum:1970
Avtor:neznan
Zbirka: Ivana Sterle
Skenirano: 6. 1. 2011
Oblika: fotografija

Advertisements
6 komentarjev leave one →
  1. marijaleskoveckunstek permalink
    19. 04. 2011 12:10

    Take gare – lojternice vidim prvič. V našem koncu so bile narejene s pokončnimi klinci.
    Zapis je tak, da vonjam seno in podoživljam vožnjo na mehkem senu.
    Tlačenje sena je bilo v redu, a tlačenje jezerine – nestila je bilo bolj zoprno, ker je triroba kravina, če si jo pohodil tako da je šla med prste naredila zarezo, ranico, ki je zelo pekla, saj nestilu ni bilo nikoli čisto. Tlačenje sena ali nestila je bilo vedno bosih nog. Smo imeli dobro ustrojene podplate. Ko je bilo potrebno obuti čevlje, so bile noge razšlapane in čevlji so bili bolj tesni kot ne. Pa še nohti vsi cvetoči in razbiti od kamenja, ob katerega smo se neštetokrat spotaknili.

    • janja permalink
      20. 04. 2011 08:38

      Jaz sem pa vedno tlačila obuta in sicer v čevlje na vezalke, s čimer smo dosegli, da čevljev med tlačenjem nisem izgubila. Kadar je bila na vrsti jezerina, so me pa obvezno oblekli v dolge hlače, da so preprečile zoprne ureze.
      Spomnim se dogodka, ko sem bila še zelo majhna, najbrž še nisem hodila v šolo. Seno smo pobirali “tam zat”. Bilo je zelo, zelo vroče. Od vročine se nisem več dobro počutila, seveda tudi pokrita nisem bila. Starše sem morala kar nekaj časa prepričevati in prositi, da sem lahko sestopila z voza. Prva pomoč je bila le to, da sem lahko nekaj časa hodila v senci voza. Se ne spomnim dobro, ampak najbrž pijače nisem dobila, ker je običajno nismo imeli s seboj.

  2. 19. 04. 2011 14:14

    Jaz sem imel vedno razbite palce. Čisto nekaj običajnega je bilo, da so bili krvavi.

  3. Boris permalink
    21. 04. 2011 19:14

    Bom tudi jaz dodal kamenček mozaika spominov…

    Janja, spomnim se tvoje stare mame, že na daleč sem videl po načinu kako stoji in pogleda ,da je Mihova.
    Kot otrok sem 4 leta živel v Kozarščah in ostajam Kozar’c po duši za vedno.Preselili smo se v Star tark in tistega pravega vaškega življenja tam ni bilo.Vsako poletje sem hodil k stari mami in atu(Bajtarjevima) na počitnice.Zopet so bili raki u Šeničnah in’ klajne’ iz Birčave loke na ‘ žrjavce’.
    In košnja sena.Malo drugače, vse ročno tudi vožnja z lojtrnikom,veliko manjšim, kot so ga imeli in potrebovali kmetje saj star ata za tistih nekaj zajcev ni potreboval konja pa’ uza’ velicga.Ata, upokojen zidarski mojster je imel’ ulaček’, tudi majhne lojtrnce tako, da smo polno naloženega vozili kar mi trije z njive ‘damu’.Ata na krmilu, midva s staro mamo pa ob strani pomagala.Njiva je bila lučaj od skedna proč, Podunca po imenu.Vse drugo, od zasajanja ostrnic pa zdevanja in pospravljanja suhega sena na ‘skdn’in tlačenja je bilo enako.Tlačil sem na ‘ulačke’ in potem na seniku , da je šlu več sena ‘guare’.No najpomebnejši je ‘duh’ po ‘sjne’ katerega podoživljam ob prebiranju tvojega prispevka.
    Starga ata in mame že dolgo ni več…
    Na mestu takratnega ‘skdna’v skolopu hiše si je novi lastnik ‘Bajtarjeve’ hiše g.Cvetko pred ‘Šmorato’ uredil bivalne prostore.Tisti’ uleček’ in vse drugo pa …kdove kje je…
    Ostali so le lepi spomini in …
    Predlani sem u Bajgnah ‘ zdajvou’.Eno veliko ostrnico sm zdu in eno manjšo kopico.Za skomin.

  4. Janja Kozarka permalink
    21. 04. 2011 19:43

    Boris, pa res zadiši po senu, ko bereš.
    Lepo si zapisal kozarske domače izraze. Saj res, voz ni bil nikoli voz ampak “uz”. “Ulačәk” pa Miro še vedno vlači po vasi – je kot iz enega drugega časa….
    Mi vsako leto zdenemo v ostrnice kakšno manjšo njivo detelje, toliko, da otrokom pokažemo kako to gre, da bodo dobili vsaj malo občutka. Pa prav je tako, da se še kakšna ostrnica postavi.

    Na bajtarjevo hišo in bajtarjevo mamo imam tudi prav posebne – nadvse prijetne – spomine. Si bom enkrat vzela čas in malo več napisala tudi o tem. Mogoče ob kakšni drugi sliki, če ne, pa kar tu spodaj.
    Boris, imaš ti kakšno sliko bajtarjeve hiše ali pa mogoče od stare mame izpred leta 1970?

  5. Boris permalink
    21. 04. 2011 20:13

    B’u’m najdu. U ‘une’ ‘škatle’ k so slike ‘dama’ je.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: