1915 Cerknica — Igralci igre “Naša kri”

Fran Saleški Finžgar je igro v štirih dejanjih Naša kri napisal leta 1912. Delo je izšlo pri Katoliški bukvarni.

Bistvo zgodbe, ki je postavljena v leto 1813 na Gorenjsko, zajema misel o ljudskem odporu proti tujim oblastnikom na koncu francoske okupacije. Vanjo je seveda vpletena ljubezenska zgodba (županova hči Jerica in poglavar skrivačev Štefan).

____________________________________________________________

Zaradi Napoleonovih vojsk se do kosti oguljeni kmetje branijo plačati novi davek. Zato jim francoski častnik Renard ukaže dati za armado nekaj maldeničev, ki pa se vsi skrivajo po hribih in povzročajo Francozom nevšečnosti. Ko neznani zlikovci v občini oropajo pošto in ubijejo dva Francoza Renard zahteva od župana Borštnika kazen ali pa hči Jerico. Hoteč rešiti sovaščane in ker je bila Jerica prepričana o smrti svojega fanta se dekle požrtvovalno odloči za zakon s častnikom. Ker pa ji Hlapec Matija prinese šopek in pozdrav od njenega Štefana, očita Jerica Renardu laž in prevaro. Renard pa zvrača sleparstvo na hlapca, nakar se moško spopadeta. Francoz je nevarno ranjen v roko. Jerica pa ostane zvesta Štefanu. Renard se umakne s svojo vojsko pomagat omagujočemu generalu na Ljubelj.

Fran Saleški Finžgar nam je z igro Naša kri poklonil res nekaj našega pristno domačega. Njegovi kmetje so brez izjeme gorenjske grče, ponosne korenine, ki se zlepa ne uklonijo pred tujim gospodovalcem.

	“Da, da, to ljudstvo! Nikoli ga ne bo ukrotil meč, nikoli! Gospod Turbot, pomnite, nikoli!” Tu je župan Borštnik, ki tvega svojo glavo s tem, ko prikriva ubegle fante; tu je malce bahavi Gašper iz Zapotoka, ki mu hudomušni sosed očita, da s prazno mošnjo po mizi poka in ki po starinski šegi ob slovesnejših prilikah govori v rimah in iznaša svoje misli v sentencioznem (sentenca = zgoščeno izražena globoka misel, temelječa na življenski izkušnji) slogu npr.: tako se bodo spopadli, da bo še drenov klin vodo dajal.
	Igralcev po petindevetdesetih letih seveda nismo prepoznali. Sedijo (od leve proti desni): francoski častnik Renard, Jerica, županova hči in Štefan, Jeričin fant.
	Dialog je prav pogojen, kmetje ne izgubijo svojega humorja niti ob težkih časih. Radi si privoščijo dovtipen ogovor, šaljiv odgovor, pa magari bi bil samo besedna igra.Tu srečujemo zgolj poštenjake, naše kakor tuje, med katerimi bi bil konflikt nemogoč, da ne bdi nad njimi vis maior (vis maior = višja sila) cesarske oblasti, ki zapleta v medsebojni spopad klene značaje, kreše trdo voljo ob še tršo.
	Kot je še zapisal Anton Debeljak: Nihče menda ne bo dvomil, da je Naša kri najboljši ljudski igrokaz — ljudski ne zato, ker se konča sporoko in pirovanjem — in, da ne bo zgrešil smotra pri onih, ki jim je namenjen. Samozavest se mora okrepititi, ko sliši takele odločne besede: “Če nam požgo, si sezidamo drugo hišo, če pojedo živino, zaplodi se druga, grunta nam ne snedo; grunt ima korenine do pekla — in jaz ga bom užival (grunt, ne pekel).
	Pravilni datum na zadnji strani slike je 1. 1. 1915 in ne 1905, ker je Fran Saleški Finžgar napisal igrokaz Naša kri v štirih dejanjih leta 1912. Izgleda, da kadar so Cerkničani igrali gorenjsko igro, so šparali tudi pri štempiljkah. Odtis uskladili s pravim datumom kar s svinčnikom.

____________________________________________________________

Viri:

• Stanko Janež – Miroslav Ravbar: Pregled slovenske književnosti, Založba obzorja Maribor, 1964, stran 255 – 266,
• Anton Debeljak: Književna poročila, stran 450, 451, (internet)

Kraj: Cerknica
Datum: 1.1.1915
Avtor: neznan
Zbirka: Aleksander Zgonc
Skenirano: 27. 1. 2011
Oblika: fotografija