1903 Viševek – Jožef von Obereigner
Ko ga je 15. februarja v kratkem času huda pljučnica iztrgala družini, se je pokazalo, kako zelo so ga ljudje imeli radi in ga spoštovali. Kdor je le mogel priti, je prihitel na pogreb, da bi spoštovanemu možu s svojo navzočnostjo izkazal poslednjo čast. Dolg in časten sprevod ga je pospremi na pokopališče v Viševku, saj je v naših krajih uspešno deloval celih 30 let.
____________________________________________________________
Princa Herman in Jurij
Princ Herman, zadnji plemiški lastnik gradu Snežnik in njegov oče Jurij, sta imela čut za nameščanje pravih ljudi na prava mesta. Omeniti je potrebno vsaj dva taka moža, ki brez njiju snežniško posestvo nikoli ne bi doživelo takšnega razcveta, kot ga je. Prvi je bil prav gotovo Jožef von Obereigner, drugi pa njegov naslednik Henrik Schollmayer Lichtenberg.
Jožef von Obereigner
Jožef von Obereigner (1844-1903) je v naše kraje prišel s Podebrada na Češkem. Gozdarsko izobrazbo je leta 1865 pridobil na gozdarski šoli akademije na Saškem. Knez Jurij je v njem našel izjemnega strokovnjaka za izgradnjo cest na kraškem terenu. Obereigner je sam in s sodelovanjem svojega zeta Henrika Schollmayerja trasiral večino gozdarskih cest na snežniškem posestvu, ki jih ni malo. Poimenovali pa so jih po družinskih članih rodbine Schönburg Waldenburg.
Leta 1872 je Obereigner prevzel gozdarsko-upravno službo na Snežniku ter vodstvo prve slovenske gozdarske šole. Ta šola pri gradu Snežnik je bila prva na slovenskih tleh, ki so poučevali v materinem jeziku. V šoli so se uspešno šolale tri generacije slovenskih fantov, nato pa je bila zaradi nemškega pritiska ukinjena.
Razen poučevanja je Oberigner skrbel je za divjad, bil je odgovoren za urejanje graščinskih gozdov in odvezo služnostnih pravic (servitutov). Ravno pod njegovo upravo so bile služnostne pravice dokončno urejene.
Leta 1868 se je oženil s Pavlino Bouček. Imela sta 4 otroke. Z družino je bil nastanjeni v gozdarski hiši poleg gradu.
Henrik Schollmayer (1860-1930) se je tudi zaposlil na posestvu Snežnik in sicer leta 1884. Tri leta kasneje se je oženil z Marijo, najstarejšo hčerko svojega šefa, gozdnega direktorja Jožefa von Obereigner ter ga leta 1903 nasledil kot gozdni direktor celotnega posestva.
Spoštovan pri domačinih
Gospodar je Obereignerjevo upravno dejavnost zelo cenil, pa tudi Jožef je vračal družini Schönburg Waldenburg tolikšno spoštovanje in zvestobo, da je odklonil marsikatero vabljivo službeno mesto, ki mu je bilo ponujeno.
Bil je dejaven tudi na drugih področjih javnega življenja. Sodeloval je pri ustanovitvi in delovanju Kranjsko-primorskega gozdarskega društva, bil je predsednik okrožne komisije za ceste in občinski svetnik v Starem trgu. Bil je cenjen in spoštovan v celotni okolici. V zasebnem življenju si je s svojo prisrčnostjo in humorjem pridobil veliko prijateljev.
____________________________________________________________
Ko sem spraševala, kje naj bi ta spomenik stal na pokopališču v Viševku, sem dobila odgovor, ki me je zelo razžalostil. Stal je v kotu ob zidu. Grob je bil zapuščen, pokradli so ograjo in kamen. | |
____________________________________________________________
Ker nimam nobenega oprijemljivega podatka, kdaj naj bi fotografija nastala, sem v naslov zapisala kar letnico Obereignerjeve smrti.
____________________________________________________________
Vir:
Kronika 48,2000; Iz zgodovine snežniške graščine:
- Lidija Slana: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem
- Angelika Hribar: Gozdarski direktor posestva Snežnik Jožef Obereigner in njegova rodbina
Kraj: Viševek
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Zbirko hrani Župnijski urad Stari trg
Skenirano: 28. 3. 2012
Oblika: fotografija
Dodajam nekaj podatkov glede Obereignerjevega zeta Henrika Schollmajerja in njegovega groba:
Grob grofovske druzine Lichtenberg-Hallersrein (=iz Koce vasi pri Markovcu), je imel centralno lego na pokopaliscu v Visevku, takoj za krizem. Tam je pokopan tudi posinovljenec zadnje grofice Wilhelmine ml. iz Koce vasi, Henrik Schollmayer (=Henrik Etbin Schollmayer-Lichtenberg). Njegovo hcerko Margareto oz.Greto, zadnjo lastnico grascine Koca vas, je komunisticna oblast po II.svet.vojni izgnala iz drzave.
Leta 1969, ko je umrl moj ded Alojz Mlakar, je takratni zupnik dodelil osameli in zapusceni grob Schollmayer-Lichtenberg druzini Mlakar iz Iga vasi st.3.
popravek: Henrik Etbin pl. Schollmayer-Lichtenberg je pokopan v Ljubljani na Žalah.
Odlomek iz pesmi, ki jo je za rojstni dan Jožetu pl. Obereignerju napisal prijatelj Ščitomir Vilhar, industrijalec iz Prezida (čigar stric je bil naš znani pesnik Miroslav Vilhar) se glasi:
…
Gojzdu naj ne škodi vetar,
Ne sekira ne cepin;
Dobi dost za kubikmetar
Brez da šuma bode »hin«
….
Hloje da bi hitro rasle,
Lepe čiste in brez vej,
Srne pa se mirno pasle,
Ne boječ se mojih mej.
Zalij dobro to voščilo
Trči z mano stari brat,
…«
(Vir: Malnar Slavko: Povijest Čabranskog kraja, Čabar 2007)