Skip to content

1930 Nova vas – Živinski sejem

5. 10. 2012
tags: ,
by

Sejem v Novi vasi

Bloke so s svojo ostro klimo manj primerne za poljedeljstvo. Dolgo pa že slavijo kot živinorejsko področje.

Kmetje so po živino, ki so jo potem doma doredili, hodili na sejme, kjer je bila ponudba velika, cene pa ugodne.

____________________________________________________________

Ata Jože je pripovedoval, da so po govejo živino hodili v Vinico ali Metliko in le včasih tudi na druge sejme po Sloveniji. Prašiče so največkrat kupovali na sejmu v Novem mestu, sem in tja so obiskovali še na nek drug sejem na Hrvašem, pa se ata Jože ni mogel spomniti imena mesta.

Pot na sejem

Tja so šli največkrat z vlakom, včasih tudi s kolesom.  Na pot so se največkrat podali v skupini, kakšnih 5 pa tudi do 10 bločanov.  Že prej so se dogovorili. Vedno so hodili le moški. Pri hišah, kjer so bile same ženske, so že našle kakšnega moškega, ki je šel po vole za njih.

Ata Jože  je šel prvič na takšno pot že pred vojno, kot fant.  Pridružil se je skupini starejših in bolj izkušenih. Postopoma se je uvedel v posel. Spoznal je vse trike in zvijače, ki so se jih posluževali prodajalci živine, pa tudi poti skozi kočevske gozdove.  S tem je nadaljeval  nekako do šestdesetih let, ko so prišli prvi traktorji. Na koncu jih je na sejme  s kamionom vozil Župan od Fare. Vozili so se kar v kasonu.

Nakup

Vsakdo je kupil vsaj po en par volov, če je imel naročila, pa tudi več, tja do 10. Kupili so takšne, za katere so ocenili, da jih bodo lažje doredili.

Tisti, ki so se podali na pot, so morali poznati zvijače, ki so se jih posluževali prodajalci.  Glavni triki so bili: krompir, pesa, voda in sol. Tako so povečali težo vola in s tem tudi kupnino.  Ata Jože je povedal, da se je vedelo,  kateri prodajalci goljufajo.  Slabega imena se tak zlepa ni znebil. Ata je dodal, da se je  kljub previdnosti kupcev pri nakupovanju včasih zgodilo,  da je med potjo domov od živine kar špricalo.

Pot domov

Vole so kupili in takoj odšli domov. Peš, seveda. Hodili so tisto popoldne, celo noč, cel naslednji dan, še eno noč in šele tretji dan zjutraj so prišli domov.

Za pot domov so vole speli skupaj. Voli so bili spočiti in je bilo naporno obdržati jih skupaj v skupini, zlasti na začetku. Radi so ušli, pa je bili treba teči za njimi. Nič kaj prijetno ni bilo to z mislijo, da je poti domov še  za dva dni.

Največkrat je omenil kraje: Koprivnik, Dvor, Žužemberk.  Za današnje razmere so bili za pot slabo opremljeni. Takrat še ni bilo niti nogavic. Obeziv’nce so uporabljali tja do 1965 leta. To so bile  bombažne krpe, v katere so zavili noge, preden so obuli čevlje.  Zavedali so se, da so morali biti čevlji primerni. Kljub temu so bili redno ožuljeni, pa tudi nohti so bili otiščani in so šli dol v nekaj dnevih po vrnitvi.

Spomni se, da so bili vedno žejni. Še danes mu je v spominu, kako so prišli v vas Koprivnik sredi noči, štirna pa  je bila suha. Nikjer ni bilo nikogar  in pot so morali nadaljevati žejni. Kadar so bili žejni ljudje, je bila žejna tudi živina.

Ustavljali so se malo. Če so šli podnevi mimo kakšne gostilne, so se pomudili za kakšen kozarec vina ali pa še to ne. Vedeli so, da če se bodo ustavili, se bodo mišice ohladile in otrdele in bo težko nadaljevati pot. Hrano so vzeli od doma, nič posebnega.

Tako je ata Jože v Dvoru, v gostilni, v mraku pil kozarec vina, ko je nekdo vstopil in povedal, da so lisci, ki so stali pred gostilno, ušli. “Ojoj, to so pa moji!” Že tako utujen je tekel za njimi, da bi jih dohitel in zaustavil.  Kot da to ni bilo dovolj, je padel v luknjo ob poti in se precej potolkel.

Živine z vlakom domov  niso vozili. Ata Jože je rekel, da se s tem niso bavili.

Včasih so vole prodali že kar med potjo domov. Takrat so se obrnili in šli po nove.

Spomni se, kako je nekoč pripeljal domov tako lepa vola, da so jih hodili kar gledati. Bila sta lepa in pametna. Prodal ju je že kar naslednji dan, ko ju je pripeljal domov. Včasih pa so dobili vole, ki niso še prav nič znali in jih je bilo treba še vsega naučiti.

Kupili so suhe (kumrne), da so jih doredili in naslednjo zimo prodali. Spomladi in poleti se niso redili, ker so jih uporablali pri kmečkem delu.  Jeseni so jih prodali, včasih so bili nato brez njih tudi tri mesece. Kadar so jih kupovali za doma, je moral imeti par vsaj dvanajsto kil.

Prodaja

Zrejeno živino so prodali v zadrugo. Sprva so prodano živino gnali še na železniško postajo na Rakek. Vole so povezali skupaj in jih gnali. Pozneje so jih naložili na kamione že doma. Za zadrugo je živino odkupoval Lojz Škrabec, Malizijev iz Velikih Blok. Včasih pa je prišel tudi kakšen Italijan, ki ni niti slovensko znal. Kupil je v hlevu in označil kupljeno živino tako, da ji je s škarjami v dlako na stegnu zarezal rimsko številko.

Konj je na Blokah bilo bolj malo. Večina je redila vole, kljub temu, da je konj precej hitrejši in primernejši za nekatera dela, npr, v gozdu.  Kadar so plužili sneg,  so spredaj zapregli vole, bolj zadaj pa konje. Voli zaradi svoje teže v globokem snegu niso imeli takšnih težav, kot konji.

Ata Jože pozna vse vasi daleč naokoli. Za vsako, ki jo omenim, pravi: ” Tam sem pa telička kupil.”.

____________________________________________________________

Znanje, ki je bilo potrebno pri nakupu živine, so kupci pridobivali leta.
Vidmo, koliko živine je bilo na sejmu v Novi vasi. Sejem je bil v nedeljo, zato so obiskovalci sejma temu primerno oblečeni.
Fotografjia iz zbirke Tujsko prometnega društva za Notranjsko ima številko 207/2
Z leti je ata Jože razvil sposobnost, da je kar s pogledom zaznal znamenja, ki so kazala na to, da se bo vol hitreje in bolj zredil.
Posel je skoraj sklenjen. Še malo običajnega omahovanja, pa si bosta segla v roke.
Moški so takrat nosili klobuke ne glede na starost.
Fotografija iz zbirke ima številko 207/4

Slovarček:

  • dorediti: zrediti
  • Obeziv’nce: bombažna krpa namesto nogavic
  • lisec: lisast vol, navadno belo rjav

____________________________________________________________

Viri:

  • Jože Jakopin starejši, Velike Bloke

Kraj: Nova vas
Datum: ocenjujemo, da je slika nastala sredi tridesetih let 20. stoletja
Avtor: neznan
Zbirka: Aleksander Zgonc, Zbirka Tujsko prometnega društva za Notranjsko, fotografiji 207/2 in 207/4
Skenirano: 8. 1. 2011
Oblika: dve fotografiji

3 komentarji leave one →
  1. Breda Sikkens - Tursic permalink
    5. 10. 2012 19:26

    prvic zasledim, da so se pri nas uporabljale stevilke kot je dvanajst sto kil, kar je 1.200 kg
    zanimivo. Celoten prispevek je zanimiv. So zivinski sejmi se v navadi?
    Na Nizozemskem se na sejmih prodajajo v glavnem konji. Sem pa tja je na teh sejmih tudi kaksna krava. Volov ze zdavnaj ni vec. Najbolj poznan je sejem v kraju Zuidlaren in Roden. Veselica se zacne zvecer in traja celo noc, v zgodnjih jutranjih urah pa zacnejo voziti zivino. Takrat je najbolj zanimivo. Do 9.00 zjutraj je ta glavnega ze konec. Ta boljse je prodano in ce nisi do takrat prodal, se lahko samo se obrnes in gres domov. Zanimivo, da se je ta onlika prodaje se obdrzala kjub prodaje preko interneta.

    Všeč mi je

    • 5. 10. 2012 20:02

      Sejem se verjetno pri vas zaključi tako zgodaj, ker imajo mogoče kupci tudi pri vas do doma dva dni hoje, pa se morajo odpraviti na pot zgodaj 🙂

      Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1958 Nova vas – Bloški sejmar | Stare slike

Odgovorite milton Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: