Skip to content

1965 Bloke – To in ono o Blokah, Bločanih in bloških studencih

19. 10. 2020

Na sliki je pogled od Krampelj na Bloški planoti proti Lahovem ali mogoče od Krajiča proti Lahovem. Spodaj v dolinici teče potoček Ribjek. Oseba, ki jo je videti v daljavi, gre po stezi od Sv. Duha proti Lahovem.

Ko pa je šel njega dni enajstletni Babnopoljček k starim staršem in stricem na Veliki Vrh med počitnicami pomagat h košnji, je bilo to celodnevno potovanje: z avtobusom “gerovcem” do Pudoba na kratek obisk k sorodnikom v gostilni pri Ožboltu, kjer je kelnarila sestrična Anka s Parga, potem z naslednjim avtobusom do Bloške Police, tam čakanje do ene ure popoldne in vožnja do Nove vasi z avtobusom, ki je vozil proti Velikim Laščam in čisto nazadnje pešačenje na Veliki Vrh …

Tam je fantič potem kakih štirinajst dni ali tri tedne poslušal stare ljudi, pohajkoval po vasi, nosil zajtrke in malice koscem, pomagal grabiti in tlačiti seno in se čudil, kako so Bloke čisto drugačen svet kot domače Babno Polje. V košari s kosilom, ki jo je nesel, je bila skleda s tako dobro skuhanimi, zmešanimi in drobno natrganimi ajdovimi žganci, da se je mastno zabeljena kopica kar zibala sem in tja. Takih kot mati Angela ni znala skuhati nobena druga … Pa mlečna kava je bila zraven … Ko pa je dečko sredi širnih travnikov v daljavi zagledal gruče hiš, je vedno znova spraševal: “Kaj je pa tam?” Pa so naštevali: “Tam so Kramplje, pa Godičevo, pa Mramorovo …” Stric Jože, odličen pevec, je za vsako samotno hišo tam daleč imel pripravljeno hudomušnico: “Tam pr Srnejlǝ so kislu mlejku jejlǝ ” ali “Pa Lejsarjou malǝn tu miele po malǝm, kadija, kadeja, kadija kado…” Nečaku je poimenoval tudi domačije v vasi: Pr Muhkǝ, Pr Sablarjǝ, Pr Ruožmanǝ, Pr Božičǝ pa Pr Blažǝ z Omerike… Ta je imel konje in lepe homate zanje. V nedeljo je šel z vozičkom v Novo vas, se tam napil in potem podil konje, pa tudi padal dol z vozička … Pri eni od domačij se je reklo Pr Použǝ, pri drugi Pr Gornikǝ … Bližnjo Uočjanovo gostilno pa so šteli že v Podvielkǝ Vrh.

Ko so šli na košenine, so vedno znova naleteli na čarobne bloške studence: Pod vejo, kjer je voda najbolj mrzla in teče kar iz špile ven, pa na Žiegnan stǝdjenc, ki izvira naravnost iz tal na senožeti in o katerem na Blokah pripovedujejo, da so nekoč tam trem popotnim menihom polhi (nemara tisti, ki jih je ponoči pasel hudič) sklestili suknje in so menihi potem tam okoli vse prežiegnalǝ, vključno s studencem, ki je tako dobil ime. Polhov pa Bločani nikoli niso jedli – so rekli, da so podgane …

Ne samo Pr Jančetǝ v Krampljah, kjer je otroštvo preživela Ana Jozelj, tudi vsi drugi so bili življenjsko vezani na bližnje studence. Najbližji Jančetovim je bil Štǝmbuh, ki izvira na travniku in mulcev niso pustili hoditi tam okoli, ker je bilo nevarno, da padejo vanj. Na drugo stran je bil Čǝmpélj, oddaljen ravno toliko, da je odrasel človek zlahka prinesel domov dve kangli vode. Studenca sta na sosednjih travnikih, domačija Pr Jančetu, kjer so se pisali Zakrajšek, pa je bila v sredi med njima. Vodo iz njiju so prinašali v vedrih, potem pa je v čebru s korcem čakala uporabnike. Živino so dvakrat na dan spustili iz hleva in krave so se šle pod budnim očesom enega od domačih same napojit v Čǝmpélj, kamor je vodila udobna pot, medtem ko h Štembuhǝ te ni bilo, pač pa le ozka steza. Narobe bi bilo namreč tudi tam kar poljubno tacati po zemlji, mezgati in delati škodo. Studenec Pr Štembuhǝ je čisto naraven, medtem ko je imel Čǝmpélj zabetonirano korito za živino, kjer so redno čistili zelene alge in nesnago, da je voda lepo odtekala.

Iz enega od teh studencev so torej v Krampljah nosili vodo za gospodinjstvo in druge potrebe, tudi za zimsko žganjekuho. Pralo se je doma in tudi v ta namen zneslo v vedrih vso vodo, le splahnit so perilo s trušco odpeljali v Bloščico na Volčje, ki ni tako zelo daleč. Pri Kovaču, kjer je bil najprej mlin potem pa kovačija, se struga Bloščice malo razširi in tam so se otroci tudi kopali. Voda je bila za plavanje dovolj globoka, ne pa tudi za skakanje vanjo. To je boleče dokaza nekdo od drugod, mogoče iz vojašnice, ki je pogumno skočil vanjo in se dobro potolkel. Tam so raje lovili rake in odgribali kamne ali z rokami segali v njihove luknje. Raki so bili tako veliki, da bi se jih današnji otrok mogoče še ustrašil, vmes pa jih je včasih presenetila tudi kaka belouška. Toda nekaj let pozneje je stari oče z Velikega Vrha le še žalostno pokazal vnuku kupčke belih koščic v strugi enega od potokov: “Lej, samo to je še ostalo od rakov. Račja kuga jih je vse pomorila!” Tako se deček iz Babnega Polja rakov ni mogel nadejati, je pa poskušal loviti ribe s trnkom, ki si ga je kar sam naredil.

Kakih petsto metrov stran od Krampelj je studenec Pr Krajičǝ, to je tam proti Farjevcu, poleg gozda … Izvir je bil nekdaj z lesom ograjen, iz njega pa je tekla še posebno mrzla pitna voda, brez skrbi pa so Bločani lahko pili tudi vodo iz večine drugih studencev.

A ko je bila Jančetova Anica dovolj stara, je k Svetemu Duhu – od tedaj do danes je bila vas vmes nekaj časa Krajič – začela hoditi v prvi razred štirirazrednice, kjer je poučevala mlada učiteljica, ki je imela fanta v Ravniku, kjer imajo tudi svoj studenec … Zaradi devetk, ki naj bi jih bila Anica tistikrat pregrdo napisala v zvezek, je bila v skladu s tedanjo pedagoško prakso po pouku zaprta v šoli. Učiteljica jo je zaklenila in šla po svojih opravkih v Ravnik … Zvonilo je že Ave Marijo, petnajst minut do sedmih zvečer, ko morajo biti vsi otroci doma, Anica pa še vedno zaprta! Začela je klicati, da bi ji kdo odprl, a brez uspeha. Bila je že pošteno obupana in vsa trda od strahu, ko se je spomnila, da ima šola blizu stranišč tudi stranska vratca. Šla je pogledat, bila so odprta in skoznje je srečno ušla domov. Komaj je očetu nekako dopovedala, kje je bila, potem pa je od vznemirjenja in prestanega strahu začela bruhati. To je videl sosed, ki je tudi tisti večer prišel za pet minut povasovat – vedno ne da bi sedel, le nogo je vsakič oprl na klop – in rekel očetu: “France, če bi to meni naredila, bi jo prijavil!” Aničin oče pa je upošteval, da so z učiteljico neka stara žlahta, stopil je naslednje jutro do nje, pa sta se nekako zmenila … Ko pa so otroci pri Sv. Duhu izdelali tiste štiri razrede pod njenim vodstvom, so se z učiteljico vred preselili v Novo vas nabirat višjo šolsko učenost …

Na Blokah je bilo svoje čase tudi veliko prekupčevalcev in mešetarjev in če si šel v nedeljo po maši mimo odprtih vrat ali okna gostilne pri Dominu, je ven kar žuborelo in nič drugega ni bilo slišati kot :” Uale-uale-uale-uale …”. V Črnomelj in Metliko so hodili kupovat živino, najraje vole, jo malo poredili in prodali naprej – pa je bil zaslužek … Znana je zgodba o volih Matevža z Godičevega, ki so tam enkrat pred vojno s svojimi dva tisoč kilami povzročili veliko senzacijo v Ljubljani …

Pri Šemetovih na Velikem vrhu pa so imeli velik vrt s tepkami, slivami in jablanami in so zato stisnili veliko mošta, ki je na jesen vrel v sodih. Svež mošt je bilo treba nekaj časa pustiti, potem pa pretakati … podobno kot vino … Ker so falotje včasih kradli pijačo, so imeli Šemetovi v kletnih vratih poseben sistem zaklepanja: ko si zapiral vrata, si moral iz luknje najprej potegniti srednjega od žebljev, s katerim je bil pribit pant, potem si vrata tesno zaprl, dal žebelj nazaj in s tem spustil notranji zasun, nato pa še zaklenil s ključem in ga skril ali nesel v hišo. Tudi če je nekdo ključ dobil in odklenil, ni mogel odpreti vrat, ker jih je zasun od znotraj še držal zaprta … So bili kunštni, stari ljudje.

Preden so šli Šemetovi po seno, na primer Pod vejo ali pa u Smrejkovc, h Žiegnanmǝ stǝdjencǝ ali morda v Gmajno, so dali tudi Babnopoljčku mošta piti … Potem je bil pa čisto zaspan in mlahav, pa ni mogel sena tlačiti na vozu … samo zapletal se je in njegove noge niso imele nobene države ….

Ampak stari oče se je bil mošta naveličal, dišalo mu je vino, pa je, že v mraku, vnuku potisnil v roke litršno flašo in mu zašepetal, naj hitro steče dol h Uočjanu po belega vina. “Pa kar v travi za plotom od grede ga pusti potem!” je še naročil. Ni maral dajati slabega zgleda in jeziti žene – ponoči je pa šel in izpraznil tisto steklenico … Potem je pa spat prismrdel po vinu in je stara mati vseeno kričala nanj …

Nekega leta so skuhali petsto litrov šnopca. Mati ga je zadaj za gredo zakopala en flaškon za hude čase, čez nekaj časa so šli pa drugi, ki za skriti zaklad niso vedeli, nekaj tam pri gredi kopat, so ga pa po nesreči razbili in je vse izteklo ven … Pa je bil dobiček! Pa sploh ni bila edina, ki je na tak način poskušala žganje prikriti pred nepoklicanimi: tudi v Krampljah je bila ena in na Babnem Polju prav tako … povem drugič.

Stari oče je bil med prvo svetovno vojno vojni ujetnik, pa so ga Rusi poslali v Ukrajino. Od tam je ob koncu prinesel veliko leseno žlico, ki je ostala v hiši za spomin do danes, o Ukrajini pa je včasih pripovedoval: “Uuu – žiita!! Pšenica – debeela!!… Veliiike njive!” … Pa ko je bila žetev – kako so kmetje rajali! – je pripovedoval. Ženske in moški so se kar tekljali po kopicah … skupaj po dva in dva!!”

Očitno ima Bog tudi v Ukrajini tako sapo, ki po dva in dva vkup meče – kot na Blokah …

Veselov malǝn, ob mostu čez Bloščico. Najbližji kraj so Kramplje, na priloženem zemljevidu levo spodaj se dobro vidi Kovač, kjer je bilo v široki strugi potoka perišče in kopališče.

Z enega od tistih lepih kamnitih mostičev čez Bloščico pa je njega dni nek malo posebni Silvo šel kakat v vodo in bil ves navdušen, ko je kakec štrbunknil v vodo. “Ribe so pa begale!!” je razglašal potem …

Prizor s prve slike je tu na izseku iz natančnega starega zemljevida, kjer so še zapisana ledinska imena. Priskrbel ga je urednik te spletne strani.

Slovarček:

  • litršna flaša – steklenica za en liter
  • šnopc-žganje
  • trušca – enoosni ročni voziček na Blokah; v Loški dolini je to kočija, kočijca, na Babnem Polju karjuola, na Bločicah bagrček
  • niso imele nobene države – niso bile trdne, niso držale teže
  • homat – komat, sestavni del vprežne oprave za konje
  • odgribati – odgrinjati, premikati, dvigovati
  • tekljati se – trkljati, valiti se
  • pant: tečaj vrat ali okna
  • stǝdjenc: studenec
  • prežiegnat: preblagosloviti
  • kunšten: spreten, prebrisan, pameten
  • špila: skala
  • malǝn: mlin

Viri:

  • Miloš Toni, Cerknica, oktober 2020, pisno
  • Ana Jozelj, Stari trg, oktober 2020, ustno
  • Slavko Ožbolt, Markovec, oktober 2020, ustno

Kraj: Bloška planota, pogled od Krampelj proti Lahovemu ali od Krajiča (Sv. Duh) proti Lahovemu
Datum: 24. 9. 1965
Avtor: Andrej Kerže
Zbirka: Bojan Kerže
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka

2 komentarja leave one →
  1. martahren2112 permalink
    19. 10. 2020 20:34

    Zelo zanimivo! Še za primerjavo med narečnimi posebnostmi: litršna flaša bi bila na Menišiji litrška flaša, enoosni ročni voziček pa karjeta ali kareta.

    Liked by 1 person

  2. 20. 10. 2020 10:09

    Hvala! Se mi je zdelo, da sem nekaj pozabila: tudi v Loški dolini kočijci ponekod rečejo korieta, na Babnem Polju pa karieta!

    Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: