1954 Velike Bloke — Krojač Lojze Mazij z družino
Krojač Lojze Mazij – Matevžev iz Velikih Blok (1909 – 1996) se je krojaške obrti učil na Lipsenju in v Ložu. Februarja 1926 je končal triletno učno dobo. Kot je zapisano v »Učnem izpričevalu« se je vsa tri leta učenja vedel marljivo in nravno ter si prisvojil potrebno strokovno izobrazbo in bil proglašen za izučenega krojaškega pomožnega delavca. Po pomočniški dobi je leta 1933 opravil izpit za krojaškega mojstra in odprl doma lastno delavnico.
Leta 1939 je v Velikih Blokah od Katarine Arich kupil nedograjeno hišo. V času gradnje vojašnic je Arichova v tej hiši načrtovala manjši gostinski lokal. Bila je navdušena Nemka in je po Hitlerjevi okupaciji Sudetov prodala imetje v Velikih Blokah in odšla na Češko. V hiši so med vojno začasno bivale družine, ki so prišle pod t.im. italijansko zaščito.Leta 1946 se je krojač Lojze poročil z Ivano Škrbec iz Topola, za silo dokončal hišo in nadaljeval s krojaško obrtjo.Krojaška pomočnika sta se za fotografiranje oblekla kar v obleke, ki so bile ravno v delu, najbrž za vojake. Ti so si pogosto dali delati novo obleko za odhod domov po dvoletnem služenju vojaškega roka. Božo pa se je oblekel v svojo svečano modro oficirsko uniformo kapetana I. klase.
Tako kot pri mnogih drugih hišah v Velikih Blokah so morali Lojzetovi kljub majhnim prostorom na stanovanje vzeti tudi po enega ali dva samska oficirja.
Božo Trifunović, rojen 1925, je bil doma iz okolice Prokuplja v Srbiji. V Nišu se je učil za trgovca. Nemci so ga leta 1942 vpoklicali v delovno brigado za delo v rudniku. Namesto v rudnik je odšel v partizane in prekrižaril Srbijo, Bosno in Črno goro. Sodeloval je v preboju Sremske fronte v začetku 1945. Še pred koncem vojne je bil poslan v častniško šolo v Sovjetsko zvezo. Šolal se je za Uralom in v Kijevu. Kot mlad artilerijski oficir je prvo službo dobil v Osijeku in od tam leta 1950 prišel v Velike Bloke in se nastanil pri Lojzetovih. V Velikih Blokah se je poročil z Mimo Korošec — Stebrovo in se leta 1958 preselil v novozgrajeno vojaško stanovanje za Srnelovo hišo. Nazadnje je služboval v Ljubljani in se kot podpolkovnik tam tudi upokojil. Mnogi se ga še spomnimo, ko je kot upokojenec dolga leta prodajal srečke pred Namo. Še danes je tako kot njegov sin Božo član bloške lovske družine.
Fotograf iz Kočevja je Mazijevo družino na vrtu ob hiši fotografiral leta 1954. Z mojstrovo družino — ženo Ivano (1927 – 2012), hčerko Olgo in sinom Lojzetom sta se fotografirala njegova krojaška pomočnika France Žgajnar — Matičev iz Topola na levi in Lojze Milavec — Srebrnakov iz Nove vasi na desni ter kapetan JLA Božo Trifunović, ki je nekaj let stanoval pri Lojzetovih.
Pri mojstru Lojzetu so se krojaške obrti izučili:
- – Jože Hiti — Mazejev iz Velikih Blok že pred drugo svetovno vojno (ustreljen kot talec leta 1942),
- – po vojni pa še Jože Modic — Gorupov iz Velikh Blok,
- – Dominik Lužar — Krovčkov iz Velikh Blok,
- – France Žgajnar in
- -Lojze Milavec, ki sta na fotografiji
- – ter Fani Peček iz Betonovega na Gori,
- – Milena Suhadolnik iz Nove vasi in
- – kot zadnja Marija Zakrajšek — Koščakova iz Velikih Blok.
Večinoma so ostali zvesti krojaškemu poklicu tudi po končani učni in pomočniški dobi. Bili so del Lojzetove družine, saj so bili pri njem več let po cel dan, poleg dela v delavnici so pomagali tudi pri delu v kuhinji in okoli hiše.
V majhni Lojzetovi hiši so poleg vajencev, pomočnikov in oficirjev vsak dan odpirali vrata naročniki od blizu in daleč. Posebej pozimi pa tudi sosedje – vasovalci. Po »futranju« živine so v delavnici zasedli proste stole in kišto za drva. Radia ali TV ni bilo. Mojster je imel naročen Kmečki glas, revijo Maneken, oficirji pa so za podneto prinašali izvode časopisa Front in Vojno tehničkega glasnika.
Čas je mineval ob premlevanju dnevnih in starih zgodb o vojnah, Ameriki, Franciji, živinskih sejmih, mojster in sodelavci pa so povedali kakšno novico, ki so jo prinesle stranke. Otroci smo lahko ždeli za »mašino« ali v »flikah« in vlekli na ušesa. Lahko smo tudi pobirali »štihe«. Če je pogovor nanesel na teme, ki niso bile za otroke, so nas poslali na krušno peč, po drva ali v kuhinjo k mami.
Veliko takratnih zgodb skušam danes prenesti današnjim obiskovalcem spletne strani »Stare slike«.
Kraj: Velike Bloke
Datum: 1954
Avtor: Foto ___ Albin, Kočevje
Zbirka: Alojz Mazij
Skenirano: 17. 2. 2012
Oblika: fotografija
Trackbacks
- 1952 Kranj – Otvoritev tovarne čevljev Planika | Stare slike
- 1955 Velike Bloke – Stbrou maln | Stare slike
- 1960 Velike Bloke – Balinarji pri Lipetu | Stare slike
- 1949 Velike Bloke – Mlekar Jože Prebil | Stare slike
- 1952 Velike Bloke – Moja prva fotografija | Stare slike
- 1937 Velike Bloke – Poroka pri Lenčkovih | Stare slike
- 1927 Grahovo – Krojaški pomočnik Alojzij Mazij | Stare slike
- 1962 Nova vas – Učenci z vojakom | Stare slike
- 1959 Velike Bloke – Lojzetova družina | Stare slike
RSS - Posts
Mojstrov sin Lojze nam je enkrat na dolgem službenem potovanju povedal tudi naslednjo zgodbo, ki morda “paše” k temu prispevku.
Mojster Lojze je imel prijavljeno splošno krojaštvo. Delali so torej moška in ženska oblačila. Za ženske so bili to predvsem kostimi in plašči. V letih, ko je nastala fotografija pa so si začela dekleta umišljati tudi hlače. Lojze se je s pomočniki oprijel tudi tega dela. Posebej pomočnika, stara dvajset let, sta bila zagreta. Deklata so morala prinesti blago in hlače od kakšne prijateljice. V sobi poleg delavnice so se jih je nato oblekla, pomočnika pa sta si od mojstra izprosila jemanje mere. Dekle sta posadila na nizek “štokrle” in potem počasi in natančno po vrsti: obseg pasu, obseg okoli zadnje plati, v stegnu, dolžino čez boke in seveda dolžino v koraku. Posebej to mero sta temeljito preverjala, da ne bi kaj “vleklo”. Tudi pomerit so jo po navadi naročili večkrat. “Šlic” je bil seveda na boku in ne tako kot danes, ko ga imajo moški in ženske spredaj. Pomočnika sta zvečer marsikakšno o tem delu mimogrede povedala vasovalcem, ki so z zavidanjem poslušali.
Je pa prinesel v delo “cajhaste” delovniške hlače fant iz Bločic, poslušal te zgodbe in nič se ni mudilo domov. Pa ga je mojster čez čas le pobaral: “No fant pa bo treba počasi domov”. “Kaj ne boste meni nič pomerili”, je vprašal? “Ne, ne imamo še od lani tvojo mero, pa tudi vidimo te kako zgledaš, bomo že dali pošto, ko bo gotovo.”
Vsa ta prijetna krojaška opravila so se končala okoli leta 1970, ko so prišle v Trst kavbojke za fante in dekleta, danes pa so v krilih največkrat le neveste.
Spostovani,
Na ta clanek sem prisla cisto po nakljucju. Iskala sem nekaj cisto drugega, ko mi je google nenadoma dal povezavo na to stran in v oci mi je padla slika druzine Mazij. Se posebej moski na levi strani mi je bil poznan. In res! Ko sem prebrala zgodbo se je potrdil moj sum: moski na desni strani je moj oce, France Zgajnar!
Kaksno prijetno presenecenje! Najlepsa hvala za zapis in objavo slike.
Lep pozdrav