1967 Rakek – Postojnska ulica
Fotografija je domači proizvod. Zakaj je nastala, ne vemo, bomo pa videli, da je z njo ovekovečen pomemben dogodek v naši ulici, Postojnski.
Tega leta so na Rakeku odprli pekarno, ki je s kruhom oskrbovala vse gostinske lokale v okolici. Leta pozneje, ko smo bili že najstniki, je bil za peka Viktor in točno smo vedeli, kdaj bo pečena prva runda kruha. Takrat smo mu šli trkat na zadnja vrata, malo smo poklepetali, da mu je čas hitreje minil, v zameno pa smo dobilli sveže pečeno struco kruha (in zato tudi bolečine v želodcih), ki smo jo v parku Zvezda z veseljem pojedli.
Istega leta je začel obratovati tudi “Bar pri Hermini”.
Stara železniška čuvajnica, ki je že par let ni več, kraljuje pred prehodom ceste čez železnico. V njej je bil čuvaj, ki je ročno odpiral in zapiral zapornice. Praviloma so iz Postojne ali Planine sporočili, da je vlak odpeljal s postaje in takrat je začel zaporničar spuščati zapornice. In mi smo čakali pred njimi kot prilimani. Vsaj nekateri. Tisti, bolj neučakani in korajžni, pa so jih urno zaobšli.
Poleg lip pa je drog električne napeljave.
Avtobus pelje v Cerknico. Šoferja ne vidimo, sem pa prepričana, da je Furlan. Nasproti mu pelje drugi avtobus, oba pa sta videti bolj ali manj prazna.
Pomemben dogodek je bil požar v naši ulici. Pogorela je Demšarjeva hiša. In sicer se je zgodilo to po tem, ko dimnikar očistil dimnik, in vratc dimnika ni dobro zaprl. Drugi faktor pa je bil ta, da so imeli Demšarjevi na podstrešju seno za kozo in zajce in je bilo le-to natlačeno tudi okrog dimnika. Iskra je preskočila in….
Na sliki vidimo, da sanacija že poteka. Streho prekrivajo in če dobro pogledamo, je že “polajštana” in deske so do polovice pribite. Na deskah pa sedi eden od delavcev, ki so bili v tistih časih kar sosedje, ki so radi priskočili na pomoč.
Sreča v nesreči pa je bila, da so šli ob desetih ljudje iz službe iz tovarne (zagorelo je namreč ponoči), da so opazili ogenj in zbudili Demšarjeve, sicer bi vsi zgoreli.
Wimerjeva mama je zakurila v štedilniku saj se iz dimnika kadi. Verjetno kuha kosilo.
Nad mostom vidimo streho Ševarjeve hiše v kateri je bila tisti čas Kmetijska zadruga. Tja je šel naš ata enkrat po “vinklajzn” in da bi trgovka zagotovo vedela, kaj hoče, ji je lepo po slovensko povedal, da bi rad kotno železo. Rekla je, da tega nimajo. Pa se je iz skladišča oglasil poslovodja: “Kaj da ne. Vinklajzn mu daj!” Potem pa je tudi ona razumela.
Slovarček:
- polajštana: iz polajštati – pribiti late na streho, knjižnega izraza pa res ne vem
- vinklajzn: kotno železo
Kraj: Rakek
Datum: 1967
Avtor: Alojz Baraga
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 8. 9. 2012
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Trackbacks