1941 Rakek – Razglednica z opekarno

Ta razglednica je zanimiva, ker je ena redkih, če ne edina, na kateri je videti tudi hišo in poslopje nekdanje cegunce, pa še ves spodnji del Rakeka, ki ga po navadi ni na nobeni razglednici.

Tukaj je bila včasih Belletova opekarna. Poleg nje je bilo v tridesetih letih nogometno igrišče.

Zadaj za hišo je Ablerjeva jama. Tam so kopali ilovico za opekarno. Ker je bila zemlja ilovnata, je bila jama vodotesna. Zime so bile še ta prave in temperature pod ničlo tudi več tednov, zato so se otroci tam drsali. Bilo je bliže in varneje kot na Cerkniškem jezeru. Tudi če se je led udrl, so bili mokri le do kolen. In nihče ni potreboval do doma več kot deset minut, da se je preoblekel in ogrel pri topli peči.

Jaz sem si kupila prve drsalke pri tridesetih in sem se takrat naučila drsati. Enkrat sem padla na rit in je imela najprej barvo mulata, potem melancane, na koncu pa je bila videti kot star Kitajec. Ko sem drsala, se mi je zdelo, da sem kot Ard Schenk, dokler me ni sin nekoč posnel in sem doma videla svoje drsanje. Kot bi gledala počasen posnetek. Kar vse me je minilo. Potem pa so tudi zime popustile in se mi ni bilo treba več sramotiti.

Predzadnji gospodar te hiše, Gašper, je za delo na njivi rad uporabljal besedo “spšna“, s poudarkom na a. Beseda je zanimiva, ker je nikjer drugje nisem slišala. Ne da pa se “prevesti” v slovenščino samo z eno besedo. Označuje namreč žensko na njivi, ki je hitra in natančna, se pravi, da lepo opleve in ni za njo tako kot pred njo.

Na pokopališču izstopa Žagarjev spomenik. Na spodnjem pokopališču je bila tudi vojaška kapelica, ki so jo podrli leta 1942, ker je razpadala. Naslednje leto so tam postavili križ.

Nad vsemi hišami je videti stanovanjsko hišo, ki je bila zgrajena za železničarska stanovanja. Nasproti kozolca na hribu je, tik ob železniški progi, stavba, ki smo ji včasih rekli “industrijski tir Ž”, kajti pred njo je signal in tam je vlak velikokrat ustavil. Na gomulki so se vrata odpirala po želji in tisti, ki so stanovali v Dovcah, so vedno poskakali z vlaka. Tako jim je bilo prihranjenega kar nekaj pešačenja z železniške postaje.

Center Rakeka – v ospredju Tavčarjeva hiša, poleg Domiceljeva hiša z lepo vidno škarpo, levo od nje pa nad in pod Gasilsko ulico Gabrenjeve hiše.

Pod Domiceljevo hišo je lep vrt. Tam si je kasneje hišo postavil gospod Kenič, ki je bil nadučitelj na Uncu. Ko še nisem hodila v šolo in me je pazila stara mama na Kamniti poti (po domače “na klancu”, pa naj Cankar ne zameri), je bil še živ in se ga zelo dobro spomnim. Moral je biti dober učitelj, saj je bil zelo prijazen.

Kako se res ta svet vrti. Vida Turk, hčerka gospoda Turka, ki smo ga spoznali v prispevku o njem in Selimu, se je šolala v Novem mestu. Pisal pa ji je Lado, njen bodoči mož. Ali pa je takrat že bil mož. Morala bi vprašati svojo snaho, ker je bila Vida njena stara mama. Važno je, da vse v žlahti ostane. Pa še tako lepo je datum zapisal.

Slovarček:

• cegunca: opekarna
• spšna: hitra, natančna; iz tega izhaja tudi “ni nobenega spha” – nobenega učinka
• gomulka: vlak poljske izdelave, imenovan po bivšem predsedniku te države

Kraj: Rakek
Datum: 1. 8. 1941
Avtor: Vekoslav Kramarič
Zbirka: Miha Strohsack, vnuk Vide Turk
Skenirano: 9. 1. 2013
Oblika: razglednica