Skip to content

1929 Marof – Na žagi

9. 04. 2013
tags:

130131561Slike smo dobili ne eni od javnih predstavitev naše spletne strani v Ložu. Ob pogledu nanje smo najprej pomislili na Marof. Možne so seveda tudi druge razlage, saj je v Loški dolini in njeni okolici delovalo kar nekaj žag, tudi v bližnji Hrvaški. Slike so lahko nastale tudi kje v daljni tujini in je na njih kak naš rojak. A je večja verjetnost, da so posnetki le narejeni na domačih tleh, saj se slike hranijo v Nadlesku. Bo kdo prepoznal poslopja, ima še kdo doma take ali podobne posnetke z zapisanim podatkom o kraju nastanka?

Malica (Kozarišče 1953)

Ob šolskih počitnicah sem morala jaz kuhati za našo družino in nositi malico atu na Marof. Pri dvanajstih letih sem že znala skuhati enolončnico. Gledala sem mamo ali staro mamo, kako je kuhala kolerabo (kauro), kislo zelje ali repo.

Tisti dan je bila kaura. Se dobro spomnim, ker sem jo prismodila. Napolnila sem kanglico s kauro in se napotila k atu po isti poti kot za v šolo. Pri kamnih sem se ustavila in počepnila ter ogledovala gručke trave, ki so skromno rastli na dnu. Bilo je suho in dogočasno brez žuborečega potočka. Sonce je močno žarelo, nobenih živalic ni bilo, ne frilkov, ne žab, samo sitne muhe. Začelo me je peči od sonca in sem morala naprej.

Ata me je videl skozi zaprašeno okno in prišel ven. To je bil zanj najlepši čas. Zadovoljno se je smejal in usedel na deske, ter radovedno odprl kanglico.

Takoj ko je odkril pokrov, sem zavohala prismojeno. Zanesljivo je tudi on, a rekel ni nič. Lačen je bil in je zajel z žlico. Malo je popihal in počasi dal v usta. Proval je še ene parkrat, vendar ni mogel jesti in je žlico odložil.

“Malo je prevroče. Kako bi bilo fino, če bi bilo hladno,” je pripomnil, vendar ni nič omenil radi prismojene jedi. Ata je rad jedel hladno jed, najrajši je imel živco. Tiho je gledal v tla. Vedela sem, da ni bilo najbolj okusno. Zaprl je s pokrovom in mi podal. Ni se več smejal, posedel je še malo in potem šel nazaj delat.

Jaz pa sem se vrnila domov s težkim srcem in mislila, kako slabo se je počutil, ker se ni najedel, in kaj bo mama rekla, če ji bo sploh povedal.


Marof 1953 – 57

Al češ videt k-ku se brusi žage”, me je vprašal ata enkrat po malci.
Ja pa bə,” sem rekla.
No, pajva dualə po štengah.’ Ata je šel naprej in se pripogibal pod debelimi cevmi na stropu, jaz pa za njim in si zakrivala usta, ker je bilo tako prašno od pilance. Stroji so pa bili strašansko glasni, za oglušet.

V deročem bregu se je vrtelo veliko leseno kolo in poganjalo vse stroje od znotraj. Debeli hlodi so bili pripravljeni za razrez v deske. Ko se je žagalo, je tako hrščalo, da nisi slišal nobenega poleg sebe. Komaj sem čakala iti ven, ker me je bilo prav orengi strah.

Ata je skrenil v majhno sobico, njegovo delavnico, da mi pokaže, kako se brusijo žage. Usedel se je na nizek štokerle, dal žago med kolena, prijel limo z obema rokama in začel drgniti po zobeh na žagi, zob za zobom, dokler ni prišel do kraja.

Vidiš, kako zobje štrlijo, levo in desno. Brusi se vsak ta drugi zob z ene strani. Potem ko se obrne žago se brusi pa tiste, ki niso bili nabrušeni prej, zopet vsak ta drugi zob. Če ne bi prav nabrusil, žaga sploh ne bi rezala, čeprav bi bila nabrušena. Ata je znal in bil zelo potrpežljiv. Jaz ga nisem nikdar videla jeznega, ne pri delu, ne doma.

Včasih je delal kaj drugega na Marofu, največkrat je pa brusil. Pri tem je udihva preveč železnega prahu, ki se mu je zataknil v pljuča. Po rentgenu je dobil tri mesece bolovanja, moral je počivati in piti neki sirup. Kar smejal se je, ker ga ni nič bolelo, vednar je bil nevarno bolan. Vsi trije otroci smo strmeli vanj, kadar je pokušal tisti sirup in moledovali naj nam da malo. To je bilo fino in sladko.

Po par letih, ko se je ata odselil iz domovine, in kašnje tudi mi, je na vsakem rentgenu zdravnik spraševal in hoteli vedeti, kaj so bile tiste pikice v pljučih.

 

Slovarček:

  • frilki: male ribice, kapeljni
  • proval: poskusil
  • ene parkrat: nekajkrat
  • radi: zaradi
  • k-ku: kako
  • bə: bi
  • no, pajva dualə po štengah: no, pojdiva po stopnicah navzdol
  • pilanca: žaganje
  • orengi: zelo
  • štokerle: stol brez naslonjala
  • lima: pila
  • udihval: vdihoval
  • bolovanje: bolniški dopust

Kraj: Marof
Datum: 11.9 1929
Avtor: neznan
Zbirka: Boža Troha
Skenirano: 31. 1. 2013
Oblika: fotografije

Advertisements
5 komentarjev leave one →
  1. milenatruden permalink
    9. 04. 2013 10:59

    Prav zadovoljna sem da je povestica Marof bila sprejeta v Stare slike. Hvala. Kar solzne uči sem dobila ko sem brala od Ata in se počutila zopet dvanajst let stara.

    Všeč mi je

  2. anitamanfreda permalink
    9. 04. 2013 21:52

    Milena, te vaše vrstice so veliko več kot “samo” povestice. To mi zagotovo lahko pritrdi še kdo od bralcev!

    Všeč mi je

  3. milenatruden permalink
    7. 11. 2015 11:16

    Boža dobro si uredila, Sem zadovoljna, ker se toliko boljše sliši. Hvala in pozdrav Milena

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1962 Markovec – Ribič na Brodu | Stare slike
  2. 1954 Pudob – Na Marofu | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: