1960 Podcerkev – Peč in kaura
Stara mama – Jožefa Škrbec in stari ata – Janez Škrbec se grejeta za pečjo. V mrzlih večerih je bilo najprijetneje na zapečku.
Starejši so si tako dobro pogreli revmatične ude in, če je bilo tudi poslušalstvo v hiši, povedali kakšno modro. Janez Šrbec je vedel marsikatero pripovedati, tudi o tem, kako so gradili novo Golobino.
T’ mlada je postregla na mizo. Slika je precej nejasna, še posebej na mizi. Pomanjkanje ostrine takoj nadomesti moja domišljija. Ob pogledu na peč začutim toploto na zadnji plati, pogled na mizo pa me takoj spomni na tiste debele krožnike, ki smo jim rekli talarji. Spomni na tiste stare, debele talarje me spomni tudi na kavro – enolončnico značilno za naše kraje.
Kaura
Kaura je enolončnica skuhana iz kolerabe (kaure), krompirja in fižola. To so osnovne sestavine, od priložnosti in zaloge v shrambi (špajzu) pa je odvisno s čim še je izboljšan njen okus. Najboljša je tista, v kateri so se kuhala tudi suha svinjska rebrca. V zimskem času je v loncu pogosto plaval tudi suh svinski rep ali suhi parklji. Nekateri prisegajo na kauro pripravljeno brez mesa in zabeljeno z dobrimi ocvirki. Ko pa ni bilo mesa pri hiši ali če je bil petek – postni dan – je bila postrežena pa brez mesa.
Kako točno skuhati kavro ve vsaka gospodinja zase. Ponekod jo jedo precej gosto, tako, da žlica v krožniku stoji pokonci, drugod jo pripravijo bolj redko – vodeno. Tisti pravi, značilni okus dobi, če počasi vre kar celo dopoldne. Starejši se še spomnijo, da so kavro kuhali tudi v loncu v krušni peči.
____________________________________________________________
 |
|
Slovarček:
- kaura: enolončnica iz kolerabe, krompirja in fižola; tudi koleraba
___________________________________________________________
Kraj: Podcerkev
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Marta Jozelj
Skenirano: 2. 4. 2012
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Ker takrat ni bilo posebne omare za čevlje, – to se pravi; škarpe, šulne, čižme, šlape (kdor jih je imel), ter čoule, so ti navadno dobili prostor podpečkam.
Na klopi svoje mesto našli tudi copati (cəmpatə).
Tam spodaj je bila obutev vedno na suhem.
Joj mi smo imeli zapeček samo na eni strani zato smo se mulci vedno prepirali zanj.
Tudi meni je ratalo toplo po križu ko sem zagledal sliko krušne peči.
Aja enkrat sem pa na vroči peči malo dlje zaspal kriza ko sem se zbudil ves prekuhah in omotičen.
T’mlada na mizi ravna obleko. Mogoče se kam odpravlja, ali pa kdo drug od hiše, ter preverja, če je vse v redu.
O stolu, katerega naslonjalo je v ospredju, bomo še pisali. Če imate podatke o proizvodni teh stolov v Loški dolini, mi ji posredujte.
Teh stolov se spominjam, ne vem pa ali so tudi te delali na Korletovi fabriki, poznejšem Gabru ali ne. Zdi s emi, da so take stole imeli v gostilni pri Grabnarju v Podcerkvi. Vem pa, da je mama leta 1960 na prav tej Korletovi fabriki kupila dva bela”štokrla” s sedežem iz melamina (?), kuhinjska stola brez naslonjala in da ju je peš po snegu na sebi pritovorila v Markovec. Bila sta neverjetno trpežna (resda z nekaj očetovimi intervencijami), zadnji je preminil šele pred nekaj leti. Kako leto pozneje je od tam prišla tudi okrogla furnirana mizica s premerom kakega metra, visoka okoli 80 cm, ki še obstaja. Namenjena je bila za v “ta veliko osbo” – v delavskih hišah takrat namreč še nismo govorili o dnevni sobi in spalnicah itd, bila je samo ” ta velika” in ” ta mala” soba, pa ( bivalna)kuhinja in veža, pa po možnosti shramba in stranišče, a ne povsod.
Nekako v istem času kot mizica sta bila kupljena še dva bela stola z naslonom za v kuhinjo leto ali več pozneje pa še dva rjava za k mizici. Takrat mislim, da so tisti stoli že sloveli pod imeno “sardan”, bilo jih je povsod polno. Ampak mogoče so bili tisti rjavo zeleni že narejeni v stolarni na Marofu, saj so se lesna podjetja v dolini takrat združevala z Brestom…
Ta narbulša je gosta in s putram, brez mesa in poštokana!
čigav recept je to, mamin?
Najboljšo kauro, kar sem jih kdaj jedla, so kuhali Šišnekova mati tam po letu 1952 do 1956 in sicer v litoželeznem lončku, ki so ga z burklmi potisnili v krušno peč in tam je kaura brbrala vse dopoldne . Morala je biti bolj pri kraju, a spet ne preveč, tako so kosi krompirja prišli ven kar malo zapečeni ali vsaj posušeni in mrenica je bila čez…. Mati so imeli krompir amerikanc, ki je rad gnil, imel pa je belo bolj vodeno okusno meso in precej velike gomolje, za razliko od nemčka, ki je bil drobnejši, z luknjicami in gostim rumenim mesom. No, mati so krompir rezali nekako na nepravilne lističe, ne na kocke, mogoče zato, ker so jih bolele roke. Ne spomnim se, da bi razen soli dodali še kaj. No, žličico zabele na koncu, toliko, da je zacvrčalo, ampak okus je bil nepozaben: malo po pečenem, malo po dimu, tisti krompir je bil fantastičen, kaura sladka in fižol krasen. Nikoli mi ni uspelo skuhati česa podobnega in mi še vedno ne, naj dajem noter kar hočem…
Prav v živo ste opisali kauro ki se je kuhala v Podcerkvi pr Šišnkovi mami,zato me zanima kje ste živeli v času vašega otroštva.
Super recept.