Skip to content

1962 Markovec – Ribič na Brodu

5. 11. 2015

19_365“Lov, fant z roko lovi “menke” v Obrhu” piše ob sliki, ki jo je leta 1962 posnela Marija Makarovič ob strugi Obrha na Brodu med Markovcem in Marofom.

Deček skuša z roko premakniti ploščati kamen in upa, da bo pod njim riba, ki jo bo zgrabil – bolj malo možnosti ima iz te pozicije, a kaj bi to, važna je zabava.

Korak ali dva nazaj je ob robu struge velik ploščat kamen, malo naprej še eden in še en poševen – tu je bilo perišče, poleti pa predvsem kopališče za neplavalce. Na sliki teh velikih kamnov ni, a nič ne de … Mi takrat razen vode, sonca, tistih nekaj kamnov in trave nismo potrebovali ničesar več … nobenih igrač, obročev, plavutk in mask, nobenih malic, krem in varušk … No, kadar se je pojavila ženska s škafom perila, nas je nagnala proč, da ji ne bi kalili vode. V travi ob bregu smo nestrpno čakali, da bo opravila svoje ali pa smo strahoma poskušali v vodo kje nižje.

Drugače pa smo vse vroče poletne popoldneve tam čofotali, vreščali in poskušali zaplavati od enega kamna do drugega ali celo na drugo stran brega, si delali plavalne šlaufe in splave iz bigovja in se imeli skrajno lepo. Ko smo postali lačni, smo napulili še več bigovja in žvečili njegove sladke srčke, z dolgimi zunanjimi listi, polnimi zračnih mehurčkov pa še obogatili svoj plavalni pripomoček. Z žejo ni bilo problema – voda iz Obrha je bila pitna, sicer pa smo jo tako ali tako pili ob ponesrečenih plavalnih podvigih. Rib tam v dosegu naših rok ni bilo videti in z rokami smo takrat tako ali tako znali ujeti le tiste male neužitne ribe, ki se skrivajo pod kamni ali med njimi in jih je sama glava in rep. Rekli smo jim frilki in težko jih je bilo opaziti, še težje dovolj hitro zgrabiti, a smo z vajo postali neustavljivi mojstri. Naše mačke so bile tega zelo vesele. Ampak te smo lovili samo pri Belmalenskem jezu, ne na Brodu, tam jih ni bilo.

V bližini našega kopališča je bila speljana dolga brv iz po dveh desak, brčica, dvignjena od tal le malo več kot pol metra, ki je čez poplavne travnike vodila na žago Marof. V poletnih popoldnevih je bila čudovito topla za poleganje in igro. A tisto, kar nas je res privlačilo, je bil prepovedan sad, ki se mu je reklo Olarija. To je predel z globoko vodo slabih sto metrov dalje po strugi Obrha, kamor smo neplavalci smeli le kot gledalci. Na sliki ga je mogoče videti v skrajnem kotičku struge. Da ste to videli! Voda je bila srhljivo globoka in zelena, v njej so bile velike ribe in včasih jo je preplavala celo kakšna belouška. Vanjo so vodile lesene stopnice, na drugi strani pa je bilo treba zagaziti do kolen v blato, če si hotel ven. A to ni vse. Starejši fantje, večinoma starotrški, so zgradili tudi leseno ploščad iz krajnikov, kolov in rabljenih desk, na njej postavili barako z ravno streho, ki je služila za skakalnico in seveda je bila tam tudi lestev, po kateri si splezal gor in potem elegantno skočil v vodo. To so bile predstave! Hitali so se med sabo, kdo bo skočil dlje in lepše, pa tudi kdo bo dlje zdržal pod vodo. Za hec so ničkolikokrat tauhali novčič ali kamenček, skakali salto, bombico in lastovko … Tam so bili oba Toneta Šepca pa Rudi Markolčič, Lojze iz Loža in še veliko drugih, a so njihova imena nekam odplavala. Pa seveda dekleta – Zinka, Marica, Ela … Sčasoma se je v Olariji zbirala mladina od vsepovsod, posebno ob nedeljah popoldne. Včasih so zakurili tudi ogenj, zlasti proti večeru, menda zaradi komarjev. Še danes imam pred očmi neverjetno vzdržljivega Markolčiča, ki je stavil, da bo pod vodo napravil sto krogov s premerom kakih deset metrov. Ne spomnim se, kako se je tisto končalo, vem samo, da smo takrat tudi mlajši hoteli nemudoma plavati pod vodo in smo se na veliko bahali, koliko smo že ali še bomo, a nas je že po dveh metrih skoraj pobralo, če smo se sploh uspeli potopiti.

Seveda smo si mlajši, dokler še nismo znali, zelo prizadevali, da bi se čimprej naučili plavati in si s tem pridobili pravico do kopanja v Olariji. In potem smo posnemali starejše pri vseh podvigih in neprestano preizkušali svoj pogum, moč in spretnost …

Že v mraku smo se vračali domov, tresočih kolen od utrujenosti in lakote, ker nas je voda prevzela, pogoltnili večerjo in popadali v postelje. Naslednjega dne pa spet …

Ko je tekel čas, se je tudi na Brodu in v Olariji vse spremenilo: vse manj je bilo kopalcev in peric, vse več grmovja, brvi so zgnile ali jih je odnesla voda, podrla se je skakalnica. Nihče več ne hodi tja, samo še živali, pa kak zgubljen ribič ali lovec …

19_365-001Ugibam: Je Pavletov Toni ali ni? Je sploh domačin ali le počitnikar … ?

Slovarček:

  • šlaufe iz bigovja: plavalni obroč iz vodne rastline bička
  • tauhati: potapljati se
  • hitati se: tekmovati
  • salto, bombica, lastovka: tako so poimenovali figure pri skokih v vodo
  • je voda prevzela: izčrpala
  • frilek: vrsta majhne ribe

Kraj: Markovec, Brod
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Marija Makarovič
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/365
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
3 komentarji leave one →
  1. Anajedrt permalink
    5. 11. 2015 07:49

    Zdrave otroške vragolije, škoda, da današnji otroci tega ne morejo doživljati.

  2. Anonimnež permalink
    5. 11. 2015 13:44

    Danes so moderni časi včasih smo se kopali in družili ob potokih lovili rake in tudi kakšnega spekli na žerjavici nihče nas ni lovil proč mar ni bilo lepo kaj imajo danes otroci prvo telefon in vse drugo ki ne spada k zdravju in veselju ki je nekoč bilo.

Trackbacks

  1. 1962 Markovec – Bel maln | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: