Na fotografiji iz leta 1972 sta pripadnika slovenske milice. Neznani fotograf ju je slikal med opravljanjem patrulje, nekje v okolici Cerknice.
Slikana sta poleg belo-modro pobarvanega službenega vozila milice, ZASTAVA 1500. Za tiste čase zelo dober avtomobil. Narejen je bil po FIAT-ovi licenci v tovarni Crvena zastava, v takratni Jugoslaviji. Poganjal ga je bencinski motor s 70 konjskimi močmi ter je bil že takrat kar požrešen, na 100 km je porabil okoli 12 litrov bencina. Motor je bil spredaj, pogon pa na zadnji osi. Zaradi tega mu je v ovinku zelo rado odnašalo zadnji konec.
Imel je tudi “brata”, Zastavo 1300 ali Milletrecento, ki je bil prav tako narejen po licenci Fiat. Zanimivost pri tem avtu je bila v tem, da je imel Fiatov 1300 na vratih predala, na armaturi pred sovoznikom, tablico z napisom Milletrecento, Zastava pa je imela na tem mestu tablico z identično oblikovanim napisom kot fiatov model, le da je pisalo Hiljadutristo. Po zunanjosti se je najbolj razlikoval od Fiata po zadnjih lučeh, po znački na maski in oznakah na pokrovih koles. Crvena zastava je izdelovala dve različici fiata 1500, z različno opremo, in sicer L kot Luxe in E kot Elegant.
V času do druge svetovne vojne so bili na ozemlju današnje Slovenije policisti znani kot orožniki, tudi žandarji. Bili so vojaško organiziran organ iz časa Franca Jožefa I. in so skrbeli za javno varnost, navadno zunaj velikih mest.
Začetki Milice na slovenskem segajo v obdobje po drugi svetovni vojni, v leto 1946. Takrat se je znotraj prve slovenske vlade iz leta 1945, dokončno formiralo ministrstvo za notranje zadeve. S tem se je ustanovil organ za javno in državno varnost. Tako imenovana Narodna milica je bila vojaško organizirana in enotno uniformirana oborožena formacija, pripadnik njenih enot pa je bil miličnik. Da je temeljila na vojaški organizaciji, je razvidno tudi iz pomena besede miličnik ali milica, ki izhaja iz latinske besede militia (vojska). Miličniki so naloge opravljali v predpisanih terenskih službah, med katerimi je bila tudi patruljna služba.
Pred nastopom dela v milici so morali svečano priseči. Svečane prisege obstajajo še danes, tako pri policiji, vojski in podobnih službah. Zanimivo je besedilo prisege iz leta 1946, v času nastanka slovenske milice, ki se je glasilo:
»Jaz (ime in priimek) prisegam pri svoji časti in življenju, da bom svojo službo opravljal po zakonih in ukazih nadrejenih mi starešin vestno, požrtvovalno in nepristransko; da bom discipliniran in da bom brezpogojno izvrševal ukaze nadrejenih mi starešin; da bom varoval uradne tajnosti in da bom na vsakem mestu varoval ugled narodne milice. Prisegam, da bom budno varoval pridobitve narodnoosvobodilnega boja in ustavni red – ljudsko oblast ter bratstvo in enotnost naših narodov, da bom zvesto izpolnjeval dane mi naloge zaradi okrepitve in razvoja teh pridobitev in da bom do zadnjega diha zvest narodu in svoji domovini Federativni ljudski republiki ]ugoslaviji. Če prekršim to svojo slovesno prisego, naj me zadene neusmiljena kazen vojaškega zakona, splošno sovraštvo in prezir naših narodov in prekletstvo domovine.«
Kontrole prometa, kot jo prikazuje slika, so nam še vedno v spominu. Podobno se patruljna služba opravlja tudi danes, le da so uniforme, vozila in oprema drugačne, so novejše in bolj izpolnjene.
Danes si težko predstavljamo, da bi policist nekomu, ki ga je zasačil pri storjenem prekršku, ukazal naj ugasne motorno kolo in ga peš potiska do doma. Za vsak primer pa bi mu spustil še zrak iz gume, da se ne bi vseeno odpeljal, brž ko bi policisti odšli. Tak ukrep ni bil kar običajen, večinoma se je to zgodilo pri mladih motoristih ali kolesarjih, ki so bili kar vedno v kakšnem prekršku, največkrat zaradi “neizpravnosti” vozila.
Da ne bo kakšnega napačnega razumevanja, taka “kazen” je bila takrat veliko bolj zdržna za mularijo, kot bi bila denarna kazen ali predlog sodniku za prekrške. Ali pa preventiva z vidika varnosti v cestnem prometu, ko se je miličnik po končani službi ustavil v gostilni na pivu in se je o zaznani kršitvi pogovoril kar z očetom kršitelja, ki je bil tam ravno tako na pivu (ga je zatožil). Tudi ta kršitelj je bil za nekaj časa discipliniran. Ti primeri se mi zdijo danes zelo simpatični, bolj kot takrat, in prepričan sem, da so bili kar učinkoviti.
Henrik Turk z Unca, oblečen v miličniško uniformo. Pokrit je s šapko z belim ščitnikom, kot so jo nosili miličniki prometniki. Oblečen je samo v srajco, kar je bil običajen način nošenja uniforme v poletnem času. Na pasu ima kovinsko pasno zaponko z identifikacijsko številko miličnika. Vsak miličnik je imel svojo številko.
Jože Brus iz Podskrajnika, prav tako oblečen v miličniško uniformo in pokrit s šapko miličnika prometnika. V roki nekaj drži, morda piščalko ali pa ključe avtomobila.
Miličnika nista oborožena in opasana z belim pasom, ki je bil prav tako del prometniške uniforme, zato mislim, da nista nadzorovala prometa, ampak sta bila tu zaradi drugih nalog v sklopu svojega miličniškega poslanstva. Morda sta celo obravnavala prometno nesrečo in je bil uporabljen službeni fotoaparat, s katerim je bila narejena ta lepa slika.
Slovarček:
- šapka: vojaška kapa s ščitkom
- neizpravno: tehnično in glede na predpise pomanjkljivo opremljeno ali na pol delujoče vozilo
Viri:
Kraj: Cerknica
Datum:1972
Avtor:neznan
Zbirka: Marija Turk iz Unca
Skenirano: 20. 4. 2013
Oblika: fotografija
Like this:
Like Loading...
Related
No, v roki so nedvomno lisice…
Ne bo držalo, niso lisice.
Jaz mislim da je mogoče piščalka ali pa pašček od loparčka .
Tiste čase je bil dovolj pendrik da si izvedel za “pravice” tako da so lisice malo služile.
Tudi šapke niso prometniške- beli ščitnik so imele vse letne šapke, prometniki pa so imeli bel zgornji del pokrivala in bele opasače.
Sapka z belim scitnikom je bila del letne uniforme in ne prometnika.Zadolzeni smo bili vsi milicniki za letno kapo.