1964 Rakek – Kartonažna tovarna
Bil je lep, jasen zimski dan. Sneg je na novo zapadel, ampak na cesti je videti, da se tali in ni preveč mraz.
Po vojni je v Lavričevi parni žagi delovalo Kolarsko in kovaško podjetje Rakek, ki se je leta 1956 preimenovalo v Tiso. Izdelovali so lesene izdelke: kočije, velike in male zimske sani, pluge, obešalnike in še druge lesne artikle. V zgornjih prostorih so bile delavnice, v spodnjih pa lakirnice. Leta 1963 je Kartonažna tovarna prevzela industrijske prostore lesne tovarne Tisa. Izdelovali so pretežno embalažo iz valovitega kartona pod imenom KTL. Ko je omenjeno podjetje razpadlo, so v času od 1989 do 1992 poslovali samostojno, od leta 1992 pa pod okriljem podjetja Valkarton iz Logatca.
Leta 1975 ali 1976 je Kartonažna tovarna dobila nove stroje iz Švice. Z njimi so prišli tudi monterji, ki so bili hkrati inštruktorji. Postavili so stroje in naučili rakovške kartonažerje upravljati z njim. Saj ni bilo bogvekaj. Je bilo vse na knof. S Švicarji so prišli stroji, z njimi pa so odšle nekatere domače punce.
Monterji so se pripeljali z nekim nobel avtom, ki je bil po današnjih merilih že takrat oldtimer. Jaz se na avte ne spoznam in ne vem, kakšne znamke je bil. So ga pa vsi mladi fantje v fabrki občudovali. Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je bilo, da je bilo temu avtomobilu ime Carolina. Na parkirišču pred tovarno, ob ograji, je stala parkirana Carolina zraven nje pa stoenka. Pa sta se po drugi uri, ko je bilo konec šihta, tam srečala tudi oba šoferja. Švicar je potrepljal svoj avto po strehi in rekel: “Das ist Carolina.” Pa je rakovški kartonažer potrepljal svojo slavno stoenko prav tako po strehi in rekel: “Das ist Stojadina!”
Ne, to ni Carolina. Je vseeno malo starejši od nje. To je Csepel (čepel), madžarski kamion.
Leta 1944 so v Avstriji izdelali kamion Styer 380 po licenci Csepel in leta 1947 je Madžarska kupila licenco za te kamione.
Še kot zanimivost: Otok Csepel (Madžarsko: Csepel-sziget) je največji otok na reki Donavi na Madžarskem. Dolg je 48 kilometrov in širok od 6 do 8 kilometrov, površina pa znaša 275 kvadratnih kilometrov.
Prometni znak je precej zdelan in označuje križišče, ki je tam še danes. Glavna oziroma prednostna cesta pa ni tista, ki pelje na železniško postajo, temveč tista, ki pelje proti Uncu.
Na babah so pokrovčki, kot je bila tedaj navada. Za babo je bila po navadi kovinska cev in da se ne bi znotraj nabirala voda in delala rja, smo cevi pokrivali. Tudi z žogicami od sladoleda, ki so bile takrat popularne.
Pred tovarno pa vse sorte šara. Tudi to je bilo takrat v navadi. Danes sem šla mimo. Vrata in okna so pobarvana živo rdeče. Ima mar to kakšen globji pomen?!
Slika je nastala 14. februarja 1964, založilo jo je podjetje Exportprojekt iz Ljubljane.
Muzej novejše zgodovine v Ljubljani poseduje fotografsko zbirko Exportprojekt, ki je dobila ime po podjetju za marketing in fotografijo Exportprojekt iz Ljubljane. Gradivo vsebuje posnetke slovenske in jugoslovanske industrije.
V podjetju je bilo zaposlenih mnogo znanih fotografov.
Slovarček:
- Das ist Carolina: To je Carolina
- baba: steber pri ograji; SSKJ pravi tudi: kar se rabi kot podstava, opora, podlaga
Viri:
- Aleksander Zgonc
- http://www.muzej-nz.si/sl/pages.php?id_meni=93&id=48
- http://en.wikipedia.org/wiki/Csepel_%28automobile%29
Kraj: Rakek
Datum: 14. 2. 1964
Avtor: neznan
Zbirka: Denis Medved
Skenirano: 14. 5. 2013
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Po snegu na stebričkih ograje in prometnem znaku sodeč, je bil ta lepi zimski dan, dan po snežnem neurju. Sneg se drži ob strani, kot se prime samo takrat, ko med sneženjem močno piha.
Zanimivo. 🙂