Skip to content

1930 Dolenja vas – Oljarna

15. 03. 2017
tags:
by

170115223Fotografija je nastala pozimi, okoli leta 1930, v Dolenji vasi pri Cerknici. Neznani fotograf se je postavil na mesto, kjer danes stoji čistilna naprava in v objektiv ujel poslopje, v katerem je bila takrat oljarna. V ozadju se na levi strani vidi pobočje Javornika, na desni pa hrib Tržišče. Letnica nastanka slike je približna, zagotovo pa je nastala pred vojno, ker na stavbi še ni visokega kovinskega (tovarniškega) dimnika, ki so ga v oljarni vgradili po vojni. Letnico sem določil tudi po primerjavi fotografije iz prispevka 1932 Dolenja vas – Viktor Klammer st. Na obeh fotografijah je videti svetlejšo desko nad skladiščem, na levi strani objekta.

Starejši vaščani stavbo še vedno imenujejo olarna, kar se je ohranilo zaradi pridobivanja eteričnih olj iglavcev, ki je bila njena glavna dejavnost. Zaradi visokega dimnika, ki je nekdaj stal tam, pa ji rečejo tudi fabrka. V času nastanka slike je bila oljarna last podjetja Brüder Unterweger (brata Unterweger) iz Avstrije. Z obratovanjem je začela že leta 1894, dve leti za tem pa oljarna dobi stalnega poslovodjo Martina Klammerja, ki je v ta namen prišel iz avstrijskih Tirol. Pod lastništvom Brüder Unterweger je proizvodnja trajala do 1940, natančneje do 9. 4. 1940, kar priča originalen dokument, izdan s strani SRESKEGA NAČELSTVA LOGATEC (hranijo pri Meletovih iz Cerknice). Iz tega dokumenta je razvidno, da je Martin Klammer vrnil obrt poslovodje in s tem je oljarna tudi uradno prenehala delovati. Zaprta je ostala do konca vojne, po vojni pa je bila nacionalizirana in je v državni lasti obratovala še do leta 1988, ko so z demontažo kotlov in ostalih strojev dokončno ustavili njeno delovanje. Kot zanimivost še podatek, da so v času, ko je bila oljarna v državni lasti, vanjo vgradili parni stroj oziroma lokomobilo, ki so jo rabljeno kupili v tovarni ŠUMI v Ljubljani.

Stavbi se je skozi čas spreminjala zunanjost in namembnost. Prvi stanovalec v oljarni je bil poslovodja Martin Klammer, v nadaljevanju pa je hiša zamenjala še kar nekaj stanovalcev. Danes tam deluje izobraževalni center Hiša izročila, ki v sklopu svoje dejavnosti, povezane z varovanjem nesnovne kulturne dediščine Cerkniškega polja, ohranja pričevanja o rokodelskih dejavnostih iz ljudskega spomina. Med drugim ohranja tudi način pridobivanja eteričnih olj in tem simbolično nadaljuje oljarstvo. V naših krajih je bila ta dejavnost kar razširjena, saj so se s tem bavili tudi v Begunjah, na Uncu in v Cajnarjih.

O tej oljarni in pridelavi olja bomo na Starihslikah še pisali, za kar se lahko zahvalimo Meletovim, ki so nam omogočili objavo slik in drugega gradiva, povezanega s to pomembno dejavnostjo.

170115223-001V skladišču oljarne in pred njo je velika količina smrečja. Slika je bila narejena v času, ko je potekal odkup te surovine. Če bolje pogledamo, vidimo pet oseb. Zaradi velike oddaljenosti jih nismo prepoznali, velika verjetnost pa je, da je med njimi tudi poslovodja Martin Klammer. Poleg tega so tam tudi tri volovske vprege z naloženimi butarami vej. Pri prvi poteka razlaganje in tehtanje smrečja, saj se ravno na tem mestu nahaja mostna tehtnica.

Kakšno olje je bilo proizvedeno, je bilo odvisno vrste iglavca, ki so ga uporabili v ta namen, in sicer jelko ali po domače hojo (jelkino olje), smreko (smrekovo olje), bor (borovo olje) in brinje (brinovo olje). Veje so morale biti povezane v butarce, niso pa smele biti debelejše kot prst. Tako pripravljene so jih pred skladiščem oljarne stehtali in takoj poplačali. Kuhali so tudi češarke, ti so dali največ olja, so pa bili težji za nabiranje in zato najbolje plačani. Pa spet ne kar vsakršni češarki. Dobri so bili samo tisti, ki so rastli navzgor, se pravi jelkini. Oljarna je bila za domačine in okoliške prebivalce dober vir zaslužka. Vejevje in češarki so bili tako rekoč pri roki, no češarki ravno ne, o tem drugič, zato surovine v oljarni praviloma ni manjkalo.

170115223zBesedilo na zadnji strani je bilo napisano naknadno.

Slovarček:

  • olarna: oljarna
  • fabrka: tovarna
  • lokomobila: strojna pogonska naprava, sestavljena iz parnega kotla in parnega batnega stroja na njem
  • butarca: več kratko nasekanih in povezanih vej
  • baviti se: ukvarjati se
  • vaga: tehtnica
  • češark: storž iglavcev, češarek
  • hoja: iglasto drevo s ploščatimi iglicami in gladkim belkasto sivim lubjem, jelka

Viri:

  • Joži in Zvone Mele
  • arhivsko gradivo Meletovih
  • Ljoba Jenče

Kraj: Dolenja vas
Datum: 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 15. 1. 2017
Oblika: fotografija

6 komentarjev leave one →
  1. 15. 03. 2017 12:38

    Imeniten prispevek – že spomin na to , kako je moralo tam okoli dišati, je nekaj vreden.

    Edina oljarna, za katero sem vedela do pisanja na Starih slikah, je bila tista blizu Trstja a li Tršća na Hrvaškem, kamor so smrečje in češarke prodajali tudi Babnopoljci še po drugi svetovni vojni.

  2. Anonimno permalink
    15. 03. 2017 17:53

    Že kot mulc in potem še kar precej let smo ponavadi v treh štirih nabirali češarke za to oljarno samo delo je bilo kar nevarno a kdor je bil priden se je dalo kar dobro zaslužit danes tega sploh ne bi bilo mogoče delat ker bi večina prihodka pojedla država pa še kakšni inšpektorji bi se našli torej kje smo bili včasih in kje smo danes prepuščam da razmisli vsak posvoje
    Lp. Mitja

  3. Anonimno permalink
    22. 03. 2017 09:02

    Moj oče je okoli 1958-59 nabiral hojeve češarke, ki so jih mleli in kuhali hojevo olje doma. Na ta način si je zaslužil za ohcet.V tistih časih se ni dalo menda nikjer zaslužit nič. Mladi so videli perspektivo, da so pobegnili čez mejo v svet. Mislim, da so danes spet podobni časi.

Trackbacks

  1. 1933 Rakek – Prodaja eteričnega olja | Stare slike
  2. 1960 Kal – Rojstna hiša | Stare slike
  3. 1930 Dolenja vas – Razglednica | Stare slike

Dodajte komentar

%d bloggers like this: