Skip to content

1905 Jenny Lind – Pismi iz Amerike

29. 11. 2013

131109398Verjetno Cerkničani ne bi poznali gostilne Žajfnca in bi bili prikrajšani za marsikatero pustno norčijo, če bi bila Janezu Martinčiču – Žajfarju v življenju sreča bolj naklonjena. Na strani Stareslike je bil na kratko že predstavljen.

Naj še enkrat spomnim, da je leta 1899 s trebuhom za kruhom odšel čez lužo, v »obljubljeno deželo«. V državi Arknasas je delal rudniku, živel pa je v Jenny Lind-u. Tam je kupil veliko hišo, v kateri je živelo tudi do sedem podnajemnikov, ki so prav tako delali v rudniku. Domov je pošiljal denar, ki ga je ženina mati nosila v banko.

131109399

Janez Martinčič

Leto 1905 je bilo zanj zelo nesrečno, saj je v dobrem mesecu pokopal najprej 23-letno ženo Micko, potem pa še enomesečno hčerkico Marijo.

Leta 1997 so na podstrešju hiše pri Ta Srednjih Kebečih, na Dolenjem Jezeru, našli kar 27 dobro ohranjenih pisem, ki sta jih v letih 1902 – 1905 Janez in Micka pisala Mickini materi.

Še posebej ganljiva so pisma, ki jih je Janez pisal po ženini smrti, saj je ni nikoli pozabil, čeprav se je kasneje poročil še enkrat. Pismo, ki ga je Janez Martinčič pisal Kebeči materi kmalu po žalostnem dogodku, je bilo po vsej verjetnosti napisano konec julija ali v začetku avgusta 1905.

Luba mati! Jest Vam pišem en par besed, s katerimi Vas pozdravim in moj sinček.« Pravi, da je bila Marija »zmiraj vesela, ona ni bla nikdar žalostna.« Bala pa se je drugega poroda, »ali porod je imela lahak in je bilo vse v redu. Postrežena je bila pa tudi, kar je hotla jiemet, vse reči. Kebeči oče so jo bili prišli pred porodom objiskati, jih je vidla, kakor da bi bli doma. Tri tedne pred rojstvom sva slišala cahen, zjutraj ob pol petih je prišlo poterkat na okno. Micka je precej slišala in rekla: Žan slišiš? Jest sem rekel: Ja, in sem skočil ven, če je kakšen človek prišel, pa ni blo nobenega. Micka je rekla: Vidiš, cahen je, umerla bom. Jest sem pa reku: Morbiti bo mene ubilo v jami. Prej ko sem šu na dejlu, sem reku: Micka, če me ubije, moli zame. Tisti cahen je bil zmirej pred nama, dokler ni porodila. Ko je porodila, sva enmalo pozabila najn.

Po porodu je že bla vstala, je bla že močna. Potlej pa jo je začela noga bolet taleva. Dohtar je pa vsak dan prišel. Ona je sama pri dohtarji rekla, da je dobra, da se dobro počuti. Potlej je pa z noge šlo na tadesni kraj. Ob dvejh popoldne je pa rekla: Lubi Janez, umerla bom. Jest sem tu jit še po druge ercnije, pa je rekla: Ti bodi pri meni, ti ne smeš od doma. Pa sem druzga dobil za ercnije. Ona je bila do tazadne ure pri moči. Ko je bila 7 ura, je rekla: Žan, daj mi postlati postel. Precej sem jo prenesel na tadrugo postel in sem jo postlal. Potlej sem jo pa nazaj prinesel. Potlej mi je Micka rekla: Daj mi otroka, da ga podojim. In sem ga dal na en kraj. Rekla je: Zdaj mi ga daj pa na oni kraj. Potem sem ga nesel na postel nazaj. Potem pa je prišla taka zima čezno, da jo nisem take še videl. Cejgle sem ji grel pa ni nič pomagalo. Potlej pa reče: Sem že boli, deni vse strani. Jest vzamem vse strani. Se ji je začelo v glavi verteti. Tisto je blo kakih 10 minut, potem se je potolažila in potem …

Drugi del pisma manjka, sicer pa lahko sklepamo, kakšno bi bilo nadaljevanje.

Pismo z dne 25. septembra 1905.

Luba mati. Prejel sem Vaše pismo pa pred ko Vam nadalje pišem, Vas prav priserčno pozdraviva jest in sinček. Sinček me zmirej praša, kedaj da pride mama. Jest pa pravim, da spanča na Forčmitu. Jest pravim, da bi bil še do spomladi tukaj. Zdaj bo zima in za na rajžo je še Žanek premlad. Jest bi rad vidil, da bi Žanek kej vejdu povejdat od svojega rojstnega kraja, kje počivajo mama in sestrica. Dau sem pa fotografirat, kje počivajo mama in sestrica mojiga Žanika ali moja zalublena Micka nikdar pozablena. Tamale slike pa Vam bom že poslov.

Janezek je pa zmiraj zdrav, ga nič ne merzlica. Prej ko je bla še mama, je bil pa zmiraj bolan. Drugi otoci so bolni, ta je pa zmiraj zdrav. Hvala Bogu. Prodau sem že vse, ostalo mi je glih za karto. Dosti denarja sta mi vzela dva pogreba. Hvala Bogu, da sem v kasi imu. Me prašate, če imam denarje, imam za na rajžo zadosti. Dejla se pa slabo. Sem zaslužu samo malo več kakor  2 tolarja na dan. Je masa dosti ljudi od vsih kraju in še sem grijo. Vse govori, da bo spomladi štrajik.

Na koncu vse pozdravlja.

Janez Kebe, avtor knjige »Cerkniško jezero in ljudje ob njem« navaja, da so pisma napisana v jeziku, ki so ga takrat govorili v naših krajih. Da bi bilo branje bolj razumljivo, je dodal ločila. Pisca pisem sta se v šoli učila pisati tudi nemško gotico, zato sta črke a, d, h in še nekatere druge pisala kar po nemško.

Fotografija prikazuje pokop Janezove enomesečne hčerkice Marije. Pokopana je bila 16. avgusta 1905.

131109398-001Oče kleči ob krsti.

131109398Dveletnega sinčka Ivana drži v naročju očetov prijatelj Klobčar iz Cerknice.

131109398-002 Kdo so bili pogrebci, ki so hčerkico Marijo pospremili zadnjič?

131109398-003Sta bila pogrebca Janezova sodelavca, prijatelja ali soseda? Nikoli ne bomo izvedeli.

Slovarček:

Viri:

  • Danila Modic,
  • pismi sta citirani iz knjige: Janez Kebe, Cerkniško jezero in ljudje ob njem, Ognjišče 2011.

Prispevek je napisala: Stanka Erjavec

Kraj: Jenny Lind, Arkansas
Datum: 16. 8. 1905
Avtor: neznan
Zbirka: Danila Modic
Skenirano: 9. 11. 2013
Oblika: fotografija nalepljena na karton

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: