Skip to content

1953 Cerknica – Sprevod pred Žajfnco

5. 02. 2014
tags:
by

0058-PUST-(2)O pustu v Cerknici je bilo na strani Stareslike napisanih že precej zanimivih prispevkov, zato bo ta malce drugačen, oziroma malo bolj osebno obarvan, čeprav ne bo segal v leto nastanka fotografije.

Pust ima v mojem srcu posebno mesto in lahko rečem, da sem rasla z njim in ob njem, saj je bilo v Žajfnci v času tega običaja še kako živahno.

Kot otrok sem se pustnih dni strašansko veselila. Pustovanje se je začelo na »ta debeli« četrtek in takrat je Žajfnca še posebej zaživela, umirila pa se je šele na pepelnično sredo zvečer. Pustovi pogrebci so se namreč po napornem pogrebu v gostilno vrnili še na pogrebščino. Ko so možakarji naposled le omagali in zapravili še zadnje dinarje, je napočil že četrtek …

Pri nas doma je mama na »ta debeli« četrtek vedno spekla ocvirkovo potico oz. špehovko, ki se je v ustih kar topila. Seveda sem morala pred tem pojesti en taler kolerade, v katero je obvezno stopil »prašič«, drugače si ocvirkovke nisem prislužila.

Ker sem bila »ta domača«, sem kot otrok večkrat smuknila v gostilno in vlekla na ušesa, kaj so se pogovarjali odrasli. Nekoč sem slišala, da so na »ta debeli« četrtek na Placu žagali babo. »Čigavo pa?« sem vprašala. Moški, ki so hitro ugotovili »koliko je ura«, so začeli buriti mojo otroško domišljijo z raznimi izmišljotinami in res sem jim verjela, da po Cerknici lovijo stare ženske ter da vsako leto eno zagotovo prežagajo na dva dela. Med seboj so si mežikali in razpredali nekako takole: »A si videl, kako je Mica kot burja bežala po Kostelinovem klancu? Čisto malo je manjkalo, pa bi jo ujel. Škoda, ker sem se spotaknil, drugače bi videla, kako ostra je žaga.« »Ja, ja, pa da ste slišali Pepino kričanje, ko jo je Tone zagrabil za kiklo! Še cuprnce na Slivnici so se skrile, ker je tako vreščala!« Mene je seveda najbolj zanimalo, kako je bilo ime tisti revici, ki so jo ujeli, a jih nisem upala vprašati.

V petek je v gostilni nastopilo manjše zatišje pred živahno pustno soboto, ko se je seveda oglasila tudi harmonika, ki je utihnila šele v nedeljo proti jutru.

Nedelja je bila rezervirana za pustni karneval, čeprav ne vem natančno, katerega leta se je pričel odvijati po cerkniških ulicah.

Drugače pa sem komaj čakala na pustni torek, da sem se našemila in se šla pokazat k Tončkovim, Štajerjevim, učiteljici Bibi Bavdek, Zagorjanovi Stanki in še kam. Seveda sem s seboj vzela košarico, saj sem vedela, da se bo napolnila s pohanjem, bonboni in celo s kakšnim dinarjem. Joj, kakšno veselje sem imela hoditi po hišah! »Ja, čigava pa je ta lepa mačkora?« so me spraševali. Maškarce seveda ne smejo govoriti, jaz pa sem, misleč, da me res ne poznajo, pridno odgovarjala: »Birtova.« »Ne, ne, ti pa nisi Birtova, Birtovo pa poznamo«, so me pri neki hiši fergerali toliko časa, dokler si z obraza nisem potegnila maske in jim tako pokazala, da se motijo …

Še posebej veselo in bučno je bilo v Žajfnci v torek zvečer, ko so na svoj račun prišli odrasli. Jaz kot otrok nisem smela biti niti v gostilni niti v sob’ci, kjer je ležal rajnki pust, čeprav me je vedno zelo mikalo, da bi bila zraven.

Sem pa kot otrok vsako leto tudi slišala, da bodo mačkore na pepelnico vlekle ploh in tako naznanjale, da je umrl ubogi kurent. Mislila sem, da pustne šeme na štriku res vlečejo kakšen debel ploh, a nikakor mi ni šlo v glavo, da udarjanje po plohu lahko tako grdo doni. Seveda možakarji v resnici niso tolkli po plohu, ampak po praznem, pločevinastem sodu. Udarjanje po sodu je obvezno spremljalo tudi vječanje žalujočih in legendarni vzklik »KURENTAAA«. Ta neprestani »KURENTAAA« mi je šel vedno še posebej na živce.

Fantje so včasih vlekli ploh tudi h kakšni punci, ki je bila godna za poroko, a (še) ni imela fanta, zato so ji pod oknom zapeli nekako takole: »Prišla je pepelnica, ostala si samica/devica …«

Seveda so pri kakšni hiši ušpičili še kakšno dodatno norčijo, o tem pa kdaj drugič.

Slovarček:

  • mačkora: maškara
  • cuprn’ca: čarovnica
  • kikla: krilo
  • taler: krožnik
  • pohanje: flancati
  • kolerada: enolončnica iz kolerabe
  • fergeranje: spraševanje, običajno malo provokativno
  • štrik: vrv
  • ploh: debelejši ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla
  • (v)ječanje: glasno jokanje

Prispevek je napisala Stanka Erjavec.

Kraj: Cerknica
Datum: neznan, ocena: 1953
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Jože Žnidaršič
Skenirano: 30. 1. 2004 (Jože Žnidaršič)
Oblika: skenirana datoteka

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: