1941 Rakek – Cara mamma

Prispeli smo na Rakek. Ti pošiljam eno sliko, kjer smo se slikali na železniški postaji na Rakeku.

Stojimo poleg avtobusa znamke Saurer. Ta menda vozi že dolgo. Pred njim je njegov šofer. Mele se piše. En delavec mu nekaj prišepetuje, pa se smejeta. Sedaj sem že nekaj časa tukaj in vem, da sta se smejala nam. Ljudje tukaj nas ne marajo, razen nekaterih.

Dekleta so pa lepa in nekaj jih kar prijateljuje z nami. Domačinom to ni všeč in taka dekleta zaničujejo. Sam pa mislim, da so jim le nevoščljivi, ker jim damo včasih kakšen priboljšek zanje in za njihove domače. Hrane namreč primanjkuje povsod.

Na Rakeku je komanda 2. bataljona 23. sektorja obmejne straže, četa strelcev in mitralješka četa obmejne straže, postojanka karabinjerjev in finančna straža. Poskrbeli smo za zavarovanje pred napadom, predvsem za železniško postajo in bivšo carinarnico kjer so zapori. Pa tudi za hrib Srnjak, kjer imamo močno utrdbo. Zavarovanje proti Cerknici smo postavili pri Vatovcu, pri sokolskem domu proti Uncu in pri “rdeči hiši” proti Ivanjem selu. Rakek je obdan s španskimi jezdeci in bodečo žico. Zapori so kar polni. Nekaj tednov nazaj smo zaprli celo neke fantiče, ker so kradli premog in makarone iz skladišča. Meni so se smilili, saj so doma v mrazu in lačni. Eden je povedal, da makarone stolčejo z valjarjem in potem mama iz tega speče kruh.

Na nekem dvorišču imamo kotel za kuhanje hrane. Nekega dne je kuhar naredil golaž. Prišel je tenente, pokusil in ker mu ni bilo všeč, je naročil, naj vse zlijemo stran. Ob ograji pa so stali otroci in nas gledali z lačnimi očmi. Kuhar, ki ima sam doma pet otrok, jih je poklical in naročil, naj prinesejo posode. V hipu so bili nazaj in razdelil je ves golaž. Škoda metati hrano stran. Tudi sicer, če kaj ostane, rad razdeli otrokom, če le tenente ni v bližini.

Vodja fašistov je bil najprej Ferrucio Marchi, ki je tudi učil v šoli in se trudil pridobiti čim več otrok za GILL. Za nekatere domačine smo fašisti vsi. Pa ni tako. Jaz nikoli nisem bil. Sem bil pa prisilno mobiliziran v italijansko vojsko pa sem moral iti. Raje bi bil doma. Še huje je mojim kolegom, ki imajo doma družine.

Komandant italijanske vojske, torej naš, pa je colonello Per Bellini, orožniški stražmojster karabinjerjev je bil najprej Pirass in pozneje Pirelli.

Takoj po zasedbi smo postavili vojaško upravo, ki jo je kmalu zamenjal civilni komisar. Od župana Andreja Modica smo zahtevali jamstvo, da ne bo prišlo do napadov “šerbov”. Tako imenujemo upornike-partizane. Modic naših zahtev ni sprejel in je odstopil. Na njegovo mesto smo postavili špediterja Leona Mihevca. Župani so neke vrste naši pomožni komisarji in rakovski župan nam gre vsestransko na roke. Po njegovi zaslugi smo ob odhodu rakovskih fantov k partizanom aretirali pet družinskih očetov in jih pridržali za talce. Tudi to mi ni preveč po godu – izdajati svoje ljudi tujcu. Saj to v resnici smo. Ne vem, kako bi se počutil v njihovi koži.

Dne 13. julija je službeno obiskal Rakek visoki komisar Ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli. Sprejem je bil na železniški postaji, kjer sta ga prisrčno pozdravila župan Leo Mihevc in župnik Franc Novak. Obiskal je cerkev, potem se je odpeljal do Starega trga na obisk pokrajine. Obiska smo bili veseli. Nekateri zares, nekateri pa po sili.

Draga mama, ne vem kako se bo to končalo in kdaj ti bom lahko spet pisal. Verjetno nas bodo kam premestili. Ali pa tudi ne. Komanda želi imeti na Rakeku močno vojsko, ker partizani kar naprej nagajajo. Predvsem minirajo progo, ki je za nas važna povezava do morja in domovine.

Vedno mislim nate in se sprašujem, če lahko sama opraviš delo na kmetiji ali ti kdo pomaga. Vem, da zdravih in močnih moških ni doma. Starejši pa še svoje delo komaj zmorejo. Upam, da bo tega kmalu konec in se bom vrnil domov.

Če vidiš sosedovo Mario, jo lepo pozdravi. Povej ji, da mislim nanjo.