1949 Babno Polje – Novoletno praznovanje v šoli

V času učitelja Jakoba Konca se je zgodilo prvo šolsko praznovanje novoletne jelke na Babnem Polju. To je bilo nekaj novega, učitelji so se  morali znajti kakor je kdo vedel in znal, da so – verjetno “od zgoraj naloženi” – dogodek izpeljali, kajti novemu času, novi ureditvi primerno, so bila tudi praznovanja nova …

Morda so ti otroci v razredu že slišali kakšno zgodbo o Dedku Mrazu, za katerega prej  ni vedel še nihče, kajti poznali so le Miklavža, saj Božiček tudi še ni nosil daril. Nekateri  so bili iz prejšnjih časov vajeni postavljati jaslice, krasiti huojco, ki se ji zdaj reče novoletna jelka in praznovati Božič. Morda pa tudi glas o Dedku Mrazu s svojimi ruskimi koreninami tistega leta 1949, ko smo bili že skregani z Rusi, na Babno Polje ni segel, zato je bila središče veselja v šoli   novoletna jelka, vedno zelen in bogat simbol prihoda novega leta in dolgega življenja – nastalo je  šolsko  praznovanje, kakršno se je lahko  rodilo z malo domišljije in skromnimi sredstvi, doma pa so praznovali, kakor so bili pač vajeni.

Lik Dedka Mraza, ki temelji na ruski legendi, kjer se imenuje Ded Moroz in je poročen s starko Zimo, Zimo staruho,  so v FLRJ uvajali postopoma.  V Sloveniji je obveljalo, da Dedek Mraz živi pod Triglavom, slikar Maksim Gaspari pa je z risbami standardiziral njegovo zunanjo podobo. Obleka, ki jo nosi, je slovenska, s slovenskimi vzorci na dolgem kožuhovinastem plašču ter s tradicionalno polhovko na glavi. Novi pravljični lik Dedek Mraz  je dokončno izoblikovan pri nas prišel v javnost  leta 1952. Torej figure  Dedka Mraza v času na sliki na Babnem Polju še ni bilo, bilo pa je praznovanje novoletne jelke. Napis  na hrbtni strani slike, ki je po 77 letih komaj še viden, namreč pravi: “Za spomin od novoletne jelke v Babnem Polju dne 1. januarja 1949”.

Po starem je bilo Silvestrovo eden od treh svetih večerov, ko so se podeželski ljudje pri nas v pričakovanju nastopa novega leta zabavali s prerokovanjem (vlivanjem svinca, metanjem jabolčnega olupka) ali igrami (cinkupare, podketem, fežolkajne) ugankami, včasih žgečkljivimi*, s pripovedovanjem (tudi zgodb iz Slovenskih večernic, na primer) ali petjem. Na sam novoletni dan so si voščili, včasih kar čez plot: ” Pa smo ga dočakali! Da bi bili le zdravi v tem letu!” In v odgovor: “Kdo ve, kaj bo? Pa da  le slabše kot lani ne bi bilo!”… Včasih pa so najprej  vprašali: ” Ste kaj novega leta čakali?” “Do polnoči smo  ga pa res!” … “Mi smo šli že ob devetih spat … zaspani smo bili,  mraz je postalo, pa tudi luči je škoda … saj je tudi tako dobro … ”

Pač pa so čez dan pojedli kaj boljšega – da bi vse leto potem jedli enako dobro – in se veliko hecali, smejali in bili dobre volje … kajti če boš na novega leta dan lačen, žejen  in slabe volje, boš potem vse leto tak…

Tako kot so na tepežni dan  nekaj dni prej (28. dec.) s škundri, orehi ali lešniki obdarili otroke, ki so prišli tepežkat, tudi malih kolednikov, ki so morda prišli voščit prvi dan novega leta, niso pustili brez drobnega daru od hiše … Pri tem pa so bili pozorni, da ne bi kot prvega človeka v letu srečali ženske – bog ne daj stare – ali da bi celo prva v hišo prišla … to bi bilo slabo znamenje.

Na sliki, ki jo je verjetno napravil kar učitelj Konc, je po tleh  sneg, kot se za novoletni čas spodobi in ne vem zakaj se mi zdi, da je bilo kljub soncu mraz ko strup. Je na drevju, ki prekriva hrib v ozadju ivje? Je bilo popoldne? Dolge sence in škripajoča shojena pot … Deklice v dvoredih imajo v rokah s smrečjem in papirnatimi trakovi okrašene spiralasto pisane palice, na dveh sta  tudi peterokraki zvezdi, na eni se zdi, da je pritrjena ptičja krmilnica ali kartonska hišica, na drugih nekakšne tablice, morda z napisom ali brez … Hoja v sprevodu je sama po sebi obredno dejanje, ki ustvarja posebno vzdušje, priklicuje urejenost, varnost, povezanost in vabi k poglobljenemu  razmisleku …

Skozi vas  hodijo deklice v krilcih in čevljih z belimi, doma pletenimi volnenimi nogavicami v njih, pod njimi najbrž nosijo še dolge  rjave bombažne nogavice na pasu z naramnicami in  držki, čez pa flanelaste spodnjice – v hlačah pa ni nobena. Prvi dve imata okoli vratov  s kravatnim vozlom zavezani ruti, ostale so v njih pokrite. Vse je zelo slovesno, zrak  diši po smrečju in pisani papirnati trakovi pošumevajo ob premikanju … Kje so dečki? In ali so že nazaj na Babnem Polju tudi otroci, ki so bili leta 1946 odšli s starši na Štajersko? Nekateri gotovo.

Je bilo  tudi kaj daril? Morda kak prigrizek  ali skupinsko darilo za šolo? Tudi če ga ni bilo, nič zato,  pomembno je  le, da je bilo v miru mogoče ritualno obeležiti zasuk v naravi in vrnitev moči sonca, prihod novega leta, novega ciklusa, ki je naznanjal, da bo zdaj pa res  vsak dan vsaj za mrvico bolje, čeprav se je doslej izpolnilo  le del lepih obljub in načrtov, ki so deževali od vsepovsod;  ni pa manjkalo zagona in veselja ob najmanjši lepi drobnjariji, ki  se  je pojavila ali zgodila – in tudi to praznovanje je bilo zato nepozabno.

* Primer dveh ugank, ki so si jih zastavljali, če le ni bilo zraven otrok, ki bi se ob njih lahko pohujšali:

– Kaj je tu: Najsem te kupu, de b’ te lubu, najsem te kupu de b’ te imu, ampek, de b’ suaje klince utikou u tuaje kosmatince?
( kožuhovinasta rokavica)

– Štierje dajdce lehku, dvaj babe pa ne muorte – kaj je tu?
(lulati v nočno posodo) 

Ta pa vzgojno nekoč ni bila vprašljiva, česar za današnji čas ne bi mogli reči:

– Lajs na lajs, platnu umajs, štiere duše, piet telies… Kaj je tu?
( štirje, ki v krsti nesejo mrliča)

Slovarček:

• huojca: novoletna jelka
• cinkupare: igra z ugibanjem lihega ali sodega števila lešnikov v pesti
• podketem: ugibanje, pod katerim prstom je lešnik
• fežolkajne: fižolkanje, igra s fižoli na plošči z narisom
• škundri: suhi jabolčni krhlji

Viri:

• Pepca Strle, december 2025
• M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, 2004
• Wikipedija

Kraj: Babno Polje
Datum: 1. januar 1949
Avtor: ni znan
Zbirka: Pepca Strle
Skenirano: 5. 12. 2025
Oblika: fotografija