1948 Velike Bloke – Birma pri Mazijevih

Po drugi svetovni vojni je bila na Blokah prva birma leta 1948. Birmovalec je bil ljubljanski škof Anton Vovk, pranečak pesnika Franceta Prešerna. K birmi je šlo veliko otrok, ki prej zaradi vojnih razmer tega niso opravili, pa tudi sicer so bile birme po vojni bolj poredko. Birmanci so bili tudi štirje fantje Mazijeve – Matevževe družine iz Velikih Blok. To so bili Drago in Janez, sinova Karla Mazi in Meri roj. Korošec (Lenčkova) ter Danimir in France, sinova Franceta Mazi in Lojzke roj. Pintar, ki so stanovali na Rakeku, a so se odločili za birmo na Blokah. Botrstva so si razdelili v Matevževem sorodstvu:

Dragotu je vezal birmo stric Janez Mazi (Ujcov),

Janezu je vezal birmo stric Jože Mazi (Matevžev),

Danimirju je vezal birmo stric Karel Mazi (Lenčkov),

Francetu je vezal birmo Lojze Venturini, Matevžev zet iz Velikih Lašč.

Stric Karel je bil istočasno tudi boter Gregorjevemu s Hudega Vrha, moj oče Lojze pa je bil boter nečaku naše mame Ive, Jožetu Ivančiču – Škilarjevemu z Runarskega. Birmanci so bili stari manj kot deset let, a so jih za to slovesnost oblekli v nove obleke, ki sta jih naredila krojača – botra Lojze Venturini in moj oče Lojze. Družina se je prvič po letu 1929 slikala skupaj. Tako kot takrat manjkajo trije bratje Anton, Matija in Dominik, ki so se izselili v Francijo. Manjkata tudi Venturinijeva otroka Lojze in Martina, ki sta bila še premajhna za naporno vožnjo iz Velikih Lašč.

Pred fotografa so se postavili za Lenčkovim skednjem.

• Stojijo: Lojze Mazi, Lojzka in njen mož France Mazi, Malka Venturini.
• Sedijo: Ivana Mazi, Lojzetova žena, ki v naročju drži enoletno hčerko Olgo, Helena Korošec (Lenčkova), Dragotova in Janezova stara mati ter Ivana Mazi (Matevževa) stara mati vseh štirih birmancev.

• Stojijo: zet Lojze Venturini, Amalija in Janez Mazi (Ujcova), Karel Mazi in Jože Mazi, ki je bil takrat še samski.
• Sedijo: Tomaž Mazi, stari oče birmancev, Ivana Drobnič (Ujcova) Tomaževa sestra, Meri Mazi, Korletova žena, ki ima v naročju enoletno hčerko Lidijo.

Birmanci so se polegli na cirado. Videti je, da jih je birmanska slovesnost utrudila in so komaj čakali kosilo v takrat še odprti domači – Lenčkovi gostilni. Na levi ležita Rakovčana Danimir in France na desni pa Lenčkova Janez in Drago. Darila, ki so jih dobili, so bila času primerno skromna – majhna denarnica s sveto podobico in dinarski bankovec.

Že samo srečanje s škofom Vovkom, ki je bil zelo velik mož, pa je na njih naredilo močan vtis. Eden od bloških birmancev je moral pri Fari pozdraviti g. škofa. Velika škofova postava, rdeči čevlji, pa se je zmedel in slišalo se je takole: “Pozdravljeni gospod škof Anton, Vovk ljubljanski!” Danes je škof Vovk v “čakalnici” za svetnika.

Poleg birmancev in dveh deklic na sliki, je danes živ le še 94 letni stric Jože.

V tistem času se je v matične in krstne knjige prikradla dvojnost priimka in tako imamo danes nekateri sorodniki priimek Mazi, drugi pa Mazij.