1957 Lož – Štirna

Na levi strani stoji Rajdkova hiša, na sredini je Fižolkov vrt z ograjo in na desni Fižolkova hiša, v kateri je bila ena izmed loških gostiln ter mesnica. Cesta ni asfaltirana, pa izgleda zelo gladka, brez lukenj. Asfaltirali so jo okrog leta 1960.

V Ložu sta bili dve napajališči, prvo je to na sliki, drugo pa je umaknjeno od glavne ceste. To pomeni, da Lož-mesto ni imelo napajališča, ker sta bili obe v predmestju.V mestu “pәr lipcah”, je bila le “štjәrna” za gospodinjske potrebe, “ze vjәrgrat prat”. Dokler ni bilo vodovoda, je bilo treba čakati tudi v vrsti, da je gospodinja oprala, kar je bilo potrebno. To je prihranilo težavno nošenje vode domov. Vodo so nosili domov v lesenih škafih, na glavi, s svitkom, kot vmesnim, blažilnim členom med glavo in škafom. Pozneje, ko je prišla v uporabo plastika pa so nosili vodo s “kanglamә”. Mlajše gospodinje se niso več učile prenašanja vode s škafom in svitkom. Ložanje, ki so bivali blizu “bәržička” (predmestje), so živino napajali kar v njem in jim je bila prihranjena vsakodnevna pot čez del Loža.Napajališče na sliki je sestavljeno iz “štjәrne”, v kateri je bilo vse potrebno, da si lahko “trumpou uәdua”. “Sәs štjәrne” je voda tekla po železni pipi v kamnito korito in naprej po cevi, oblečeni v kamen, v napajalno korito, ki je prav tako iz kamna. Vodo se je “trumpalu toku”, da si drog z veliko železno svinčeno¹ bunko spodaj, premikal levo in desno. Vse je lepo izdelano, vendar so nepridipravi pred nekaj leti, manjše korito ukradli.“Ne tua štjәrno” sem tudi jaz hodila po vodo, kadar smo jo potrebovali za pitje ali pa kadar jo je zmanjkalo iz vodovoda. “Štjәrna” je prenehala delovati, okrog leta 1980. Drugo napajališče ali “stәdjenc” je bilo narejeno iz kamna, kot odprto zajetje vode, od tam pa je po železni cevi voda tekla v kamnito korito za napajanje. Cev je bila precej pri vrhu zajetja, tako, da je voda ob zadostni količini sama tekla v korito, v suši pa jo je bilo treba zajeti z “ajmerjam”. V tem zajetju si lahko še vedno postrežeš z vodo.

Na sliki je lepo vidno, kako je speljana voda v korito. Tako kot zdaj je bilo okrog korita in “štjәrne”, tudi takrat zaraščeno. Cesto zraven so v teh letih tolikokrat preplastili, da je korito videti samo še do polovice. Otroci so imeli strogo prepoved kaljenja vode. Na tako nezaslišane stvari so bile takojšnje pritožbe. Dandanes pa si otroci že daleč predenj pridejo do korita ali struge, nabirajo kamenčke, da jih vržejo v vodo.

Na vrhu strehe je zastavica, ki na sliki ni vidna, z letnico 1876.

Ljudi vedno vzpodbujam naj na sliko poleg letnice napišejo še kdo je na sliki in morda kakšen spomin, ki ga vedo samo oni. Zanimivo je tudi, kdo je fotografiral.