1948 Cerknica – Šentkovi otroci

Ob napadu nemških okupatorjev na Cerknico leta 1943, jim je pogorela hiša pod Kaplanijo, ali kakor so temu koncu Cerknice drugače rekli, v Svinjskem riglu. Do konca vojne so “gostovali” v Žajfnici, potem pa je oče Franc Žnidaršič kupil hišo (lepo vidno na naši že objavljeni sliki) od Nežke Barage ob potoku. France je bil dober cimperman, zato je lahko poskrbel za svojo mlado družinico. Nekaj let kasneje so si ustvarili nov dom ob novi cesti, danes imenovani cesta 4. maja.

• Z leve: Vinko Žnidaršič (r. 1936), Marija Žnidaršič (r. 1934), poročena Urbas.
• Spodaj stoji France Žnidaršič (r. 1945).

Obleke preproste, vendar snažne in urejene. Marija si je spletla kitke, si obula bele nogavičke in šulenčke, saj je bila že mlada gospodična. Vinko pa si je kot najstarejši fant že počesal lase nazaj. Gospodič.

Roki obeh pa sta pri najmlajših dveh. Kljub še rosnim letom sta znala poskrbeti zanju.

• Zgoraj Janez Žnidaršič (r. 1939).
• Spodaj Slavka Žnidaršič (r. 1947), poročena Saje.

Slavka se v svojem fjertošku sramežljivo stiska k starejši sestri. Janez pa za vsak slučaj drži roko nad njo.

Ob tej zgodbi bi se bilo prav dotakniti še ene druge, čeprav s Šenktovimi otroki nima veliko zveze. V hiši, kjer so stanovali, je prej živel tudi Janez Lavrič, sin nekdanjega cerkniškega župana Ivana Lavriča. Med drugo svetovno vojno je odšel v partizane in bil član kulturne skupine slovenskega pesnika Karla Destovnika – Kajuha v XIV. diviziji. Februarja 1944 je padel pri Belih vodah, nekaj ur pred Kajuhom. Za njim pa nam je ostala njegova pesem, ki še danes velja (vsaj za določen dan v letu) za cerkniško himno:

Cerknica je lepo mesto,
lepšega na svetu ni,
v srcu ga bom čuval zvesto
do življenja konca dni.
Vse imaš, kar želiš, še kvartir na puf dobiš,
za denar, za denar, samo dekleta ne dobiš.