Skip to content

1933 Cerknica – Perici pri Žajfnci

7. 06. 2010

Perici pri Žajfnci

Žehta,  žajfa, Žajfnca.

Slika predstavlja pranje perila na potoku Cerkniščica pri znani Žajfnci. Stopnice so dovolj dolge, da bi tu lahko pralo kar veliko žensk. Primeren prostor za izmenjavo informacij in še česa. Najbrž je bilo kar živahno.

V Žajfnci je bila včasih gostilna.  Za  časa pustnih norčij pa  zadnje počivališče pokojnega Pustka ali  kakorkoli mu je že bilo ime. Če je bilo solz premalo, so si pomagali še s kakšno drugo mokroto. Izguba je bila nenadomestljiva.

Ponedeljek je bil dan za pranje perila. Da se je  pranje pomaknilo na torek, je bilo bolj izjema kot pravilo. Pralo se je cel dan, največkrat dva dni. Kar težko delo je bilo to.” Oh žehta!” je bil vzdih, ki je bil izrečen sicer potiho, a v sebi je nosil težo in ni šel mimo ušes kar tako. Pranje na potoku poleti je bilo kar v redu, ampak kaj pa pozimi? Brrr! Ledeno mrzlo je bilo.  Ni čudno, da so imele ženske vse prste na rokah zvite od revme.

Bila sem premajhna, da bi aktivno sodelovala pri tem gospodinjskem delu, a dovolj velika, da dobro vem za njegov potek. Že v nedeljo zvečer je mama imela predpriprave za naslednji dan.  Žepne robčke – facolke, je namočila v toplo slano vodo, da se je sluz  do drugega dne razpustila. Kako bi  danes to prale? Ni bilo gumijastih rokavic.  In še eno stvar  je namočila v zelo mrzlo vodo. Bela emajlirana majolika s plavo obrobo je bila tista reč, ki ji je mama rekla ”’pust pr mir”. Tam so bile ženske stvari, krvave. Čez noč so se robčki v slani vodi odmočili,  higienski vložki prav tako in oboje je  bilo pripravljeno za pranje z ostalim belim perilom – žehto. Najprej je mama kos perila namočila v topli vodi, ga dala na perivnik ali na posebno mizo, ga z milom – žajfo namilila- nažajfala in potem z rokami zmencala. Namiliti je bilo potrebno predvsem vse  madeže in sploh vso umazanijo. To se je naredilo dvakrat in potem v žehtni lonec. Poleg vode so perilu dodali še malo praška Radion. Bil je v plavi škatli s soncem. Lonec je bil zelo velik, tja do 40 litrov je imel ali mogoče še več. In se je kuhalo. Na štedilniku – šporgetu, na drva.  Sopara, ki je uhajala izpod pokrovke – rence, je bila zoprna reč. Vonj po  lugu je napolnjeval vso kuhinjo. Zažiral se je v nosnice in grlo.  Kar nekaj časa je to vrelo. Lonec je pomaknila na kraj štedilnika in počakala,  da se je to vsaj malo ohladilo. Potem  je to perilo pobrala ven in se ga je izpiralo. V ta lug, ne prevroč,  je mama kasneje   namočila še plavino in jo oprala.  Belo perilo  je naložila v čebriček,  plavino v škaf, gor je dala še perivnik in sva šli. V Vodonosu v T’ ilovem grabnu ali v Štengarci  je bil prostorček za pranje perila za spodnji del vasi.  Na bregu, kjer se je pralo, je moral biti prod. Krogelca je sicer bližja, ampak tam je bilo blatno. Iz zgornjega  dela vasi so ženske hodile prat v Rešeto.

Tu pa pride moj najljubši del. Da sem s kareto zapeljala čez vsak kamen sploh ni treba omenjati. ”Kod pa voziš? Boš vse kamne pobrala?”  in še vse polno drobnega godrnjanja je bilo z mamine strani.  A mene ni prav nič brigalo. Včasih me je oje karete – ročni voziček, tako potegnilo in vrglo vstran, da je mama komaj ujela kareto, da se ni vse skupaj kam zapeljalo. Če je bila  voda velika,  sva šli h Štengarci, če je bila manjša pa k  T’ ilovem grabnu. Včasih sem dobila delo, da sem sprala robčke in potem sem imela prosto, se pravi igra. Kopanje je bil pravi užitek, če je bila voda dovolj topla. Spomladi sem imela vse polno dela, ko sem opazovala čudne živalce, ki so plavale in  se vozile v svojih hiškah. Samo glavica je kukala ven. Male žabice sem prav tako lovila, pravzaprav z vsemi živalcami sem si bila dobra, še belouške se nisem nikoli bala. Najboljše učne ure so mi bile tu.  Mama mi je bila tu povsem na razpolago za vsa moja vprašanja, ki jih ni bilo malo. In kamenčke sem nabirala, one temnorjave, skoraj rdeče, tako lepe in značilne za naš konec.

Drugo pomembno opravilo, da smo sploh lahko prali, je bilo kuhanje mila – žajfe. Vsako zimo, ko je bil čas kolin je bil tudi čas kuhanja domačega mila, hočem reči, ko smo zaključili s krvavicami, klobasami, salamami, špehom,  ko je bilo vse nasoljeno in pripravljeno za  v dimnik – raufnk, je sledilo še kuhanje mila.V veliko črno litoželezno posodo, ki je imela nekako 30 litrov, se je dalo vse sestavine. Od vsega se najbolj spominjam, da se je noter dalo lužni kamen, prašičji rep, ušesa, prašičje parklje, salo… in kaj vse še, je navedeno v priloženem navodilu iz kuharskega tečaja med leti 1931 – 1937.

Navodilo za  za kuhanje domačega mila

V 12 do 20 litrov vode raztopi 5 kg loja, 3 kg smole, 1 kg lužnega kamna (Seifenstein ali Langenstein) in pusti 3 do 4 ure vreti. Nato prideni 3/4 kg soli in pusti vreti še 1/2 ure. Zlij v kako posodo, da se polagoma odteče. Predno zliješ milo v posodo,  jo pregrni s cunjo in pusti ohladit in odteč. Drugi dan poberi goščo zopet v lonec (ostalo črno vodo uporabi za ribanje), prideni še 6 litrov vode in kuhaj  še 1/2 ure.  Zlij v podolgasto posodo in ohlajeno zreži na kose.

Smo to pustili kar čez noč ohladit.  Stvar se je čez noč strdila in postala milo. Pod tem strjenim milom pa je bila črna voda. Z nožem se je  naredilo majhno luknjo in  to vodo se je odcedilo proč. Milo se je  narezalo na kvadre, ki so bili veliki nekako 12 cm  x 7 cm  x 4 cm. Odlito črno vodo, ki  se je nalilo v steklenice,  smo uporabili  za ribanje lesenega poda v kuhinji ali v hiši (prostor s krušno pečjo).  Zadnje kuhanje domačega mila pri nas je bilo 23.01.1970.

Drugi bolj enostaven ali hitrejši postopek za pripravo mila je: 20 dkg stolčenega lužnega kamna, 20 dkg surovega masla, 20 dkg olja, 2 l surovega mleka, 2 šampona (takrat je bil le šampon v prahu). Mešaj in vlij. To je bilo najbrž bolj fino milo.

Pralni stroj Candy uvožen iz Italije smo pri nas kupili 29.12.1967. Njegova cena je bila 287 000 din. Od takrat naprej mi  je moj pomočnik vedno na voljo.

_________________________________________________________

Perici - mati in hči

Stopničke  narejene prav za pranje perila. Najbrž so tako zloženi veliki kamni – škrli.

Kupi materiala zadaj, majhno okence na hiši, leseni plotovi. Perici sta kar lepo odpravljeni. Prva je obuta v bele šolenčke in ima čez lahko poletno obleko zavezan predpasnik. Njuni obleki sta bolj meščanski kot kmečki.

Na lesen perivnik se je perica malo naslonila, namočila kos perila, z njim udarjala po perivniku, ga malo ožemala, izpirala in tako se je pralo. Tukaj kot  kaže nekaj večjega, lahko bi bila kaka rjuha.

Moški je bolj gledalec kot kaj drugega.Da  bi jima  pomagal prinesti perilo do potoka  je še mogoče, kaj več pa ne. Pranje  je bilo izključno v domeni žensk. Moški je pokrit z velikim klobukom.

Pri posnetku me moti, da nimata škafa poleg sebe. Od kje sta jemali in kam sta dajali perilo?

Kostanji pred Žajfnco

Edino kar bi bilo prepoznavno,  je stavba Žajfnce. Med drevesom in streho kuka zvonik cerkvice sv. Roka. Kaj je bilo v stavbi pred Žajfnco?  So tu kuhali žajfo in zato ime Žajfnca? Kostanjev ni več,  struga je zasuta.  S slamo kriti skedenj je zamenjala druga stavba. Je bosonoga deklica z atkom ali je prišla s pericama? Kaj je na tleh med njima?  Škaf za perilo  ali kareta, v kateri sta pripeljali žehto?

Zadnja stran

Perice, skrajno desno Žajfnca (leto več ali manj), 1933. To je zapisala Breda po pripovedovanju očeta.

Vsakič posebej, ko vidim zapis  na zadnji strani fotografije, se v mislih zahvalim osebi, ki je naredila kakršenkoli zazanamek. Hvala!

Kraj: Cerknica
Datum: 1933
Avtor: neznan
Zbirka: Breda Sikkens
Skenirano: 15. 5. 2010
Oblika: Fotografija

Vir: ustni, domači arhiv

Advertisements
11 komentarjev leave one →
  1. Iva permalink
    7. 06. 2010 10:56

    U, danes je ponedeljek, bo treba (dat) prat 🙂 Tukaj imamo moderno različico opisane pralnice perila, kjer stoji več pralnih strojev, da lahko pere cel blok. Ima torej potencial, da bi bila lahko “prostor za izmenjavo informacij”, a kaj ko prav po angleško noben ne govori z nobenim, ko zlaga tisto žehto ven iz pralnega stroja. Si predstavljam, da je bilo čvekanja ob opisanem načinu pranju perila precej 😉

    Všeč mi je

    • 7. 06. 2010 14:52

      Mi moški ne smemo niti pomisliti, da bi ženskam rekli, da čvekajo. Ti si to lahko privoščiš. Pa saj si psiholog, boš že znala najti boljše izraze: socialni stiki, izboljšanje samopodobe, izobraževanje, izmenjava izkušenj, socialna koordinacija, senzitivizacija, kolektivizacijia, ….

      Všeč mi je

  2. bojans permalink
    7. 06. 2010 21:12

    Najstarejša veduta Cerknice, ki jo še hrani moj spomin, je prav ta kos, štejnge pr puotuoke. Spomnim se sicer malce krajših in že precej zdelanih. Sem sem hodil vsak drugi dan z veliko kanglo po vodo za zlate ribice, ki nam jih je podarila ena teta. To se mi je zdelo zelo neumno, da se voda nosi k ribam, mar bi jih spustili v potok, pa je. Ampak niso dovolili. Izpod pipe pa za ribe ni bila dobra, ker je bila klorirana.

    Sicer res izvrsten opis, prav zavohal sem lug v ta stari kuhinji!

    Všeč mi je

  3. Breda permalink
    7. 06. 2010 21:15

    ali mogoce refleksija, ali pa…narciske….

    Za vsakega nekaj.

    Všeč mi je

  4. Breda permalink
    7. 06. 2010 21:25

    Tudi jaz se spomnim luga in pranja. Sicer smo imeli ob ponedeljkih gospodinjsko pomocnico, ki je prala zehto. Zehta je bila res ogromna: brisace in plasci iz brivnice pa velika druzina… Mene je zehta vedno zanimala. Verjetno zato, ker nisem smela imeti nobenega kontakta z vodo…Ampak sem sla s pomocnico, Rskovo Mico, vedno do potoka in Mica mi je dovolila, da sem spirala, samo doma nisem smela povedati. Jaz pa sem stari mami zabicala, da ne sme povedati, da so me ponoci bolela kolena…

    Všeč mi je

  5. marijaleskoveckunstek permalink
    14. 06. 2010 22:54

    Hvala vse za komentarje.
    Tudi to naše razmišljanje in pisanje je za nekatere nepotrebni ne ravno čvek, pač pa premlevanje, amapak vsakdo ima svoj način izražanja.
    Sem pa pomislila, kako je bil Bojans lepo vzgojen otrok in je ubogal. Takrat še ni poznal pravljice o zlati ribici in treh izpolnjenih željah.

    Dodajam, še komentar o žehtanju in milu, ki sem ga dobila po elekronski pošti. Z dovoljenjeme ga tukaj objavljam.

    Marija, lepo si opisala žehtanje. Naša mama je imela žehtanje (spiranje) kar v koritu, pred hišo. Se pa spominjam, kako so ženske prale v potoku.
    Cune, oziroma žehto so nesle na glavi, v škafu. Na glavi pod škafom so imele svitek, na katerega so potem dale ta škaf. Z eno roko so držale škaf, v drugi roki so nesle perivnik.. Nekatere sploh niso držale škafa, ampak so se pokončno držale in s telesom lovile ravnotežje, da ni škaf padel z glave.
    Jaz ne vem, kdaj je mama kupila Zoppas, vem, da med prvimi v vasi.
    Kako so se matrale ženske včasih, sedaj se mi pa včasih še s stroja ne da ven pobrat.

    No, mal sem te zamorila z mojim razmišljanjem.
    Lep pozdrav Ivanka.

    Dodaja še.
    Ta recept ima mama zapisan v zvezku iz gospodinjskega tečaja iz leta 1937.
    Navadno milo
    8 litrov vode, 1liter luga od pepela, 3 kg loja, pol kg lužnega kamna.
    To vse, skupaj kuhaj dve in pol ure in mešaj neprenehoma. Vre naj enakomerno brez prestanka.
    Ob koncu kuhanja dodaj 1/8 litra terpentina in 1 zavitek radiona.. Ko je kuhano stresi v model kjer se strdi, nato razreži. Suši ga in večkrat obrni.

    Ne vem zakaj bi me zamorila. Hvala za tvoj zapis.
    V Cerknici in vaseh, ki so bile ob katerem izmed potokov, so seveda prale na potoku. Da so nesle škaf na glavi, so morale to kar obvladati. Ni bilo tako enostavno.

    Všeč mi je

  6. marijaleskoveckunstek permalink
    15. 06. 2010 17:52

    Marija, pozdravljena!

    Hvala bogu,imamo pralne stroje. Jaz sem imela vse krvave clenke na rokah,al je bolajlu. Nazajfat,mncat, spirat,naj blu lpu ne. Jaz imam se vaso mamo pred ocmi ko je sla v tisto hiso zajfo kuhat. Saj ne vem kako ste ji rekli, tistemu poslopju mislim. Je spominov polno,dobrih in slabih.
    Zadnjic ko si pisala o cejdi in cejdniku.Ves, imam slabe spomine. Imam drugacne misli o tej stvari.
    Fejst so mi slike iz nase okolice, sole.Lani sem za fotografijo od jezera in Slivnice zadela 15,-Euro.

    Upam da se imas lepo!
    Prejmi prisrčne pozdrave in kmalu še kaj. Fani

    Tako mi je napisala svoj komentar moja biša soseda, ki že štirideset let živi v Nemčiji in ji je tudi to vez s starim krajem.
    Vsakdo izmed nas ima svoje spomine, take in drugačne. Če bi imeli samo lepe, potem bi živeli v pravljici in ne v realnosti. Fani hvala, za vse kar si napisala.
    Tistemu poslopju smo rekli štacuna, ker je bila tam, že dolgo nazaj trgovina. Štacuna, pa poleg kiuder in še naprej hlevi – svinjaki. In tam zraven hlevov je imel svojo hiško naš Tarzan. Se ga spomniš?

    Všeč mi je

  7. marijaleskoveckunstek permalink
    9. 12. 2010 10:47

    Mi je brat povedal, kako je mama še pripravila, kuhala lug – luh. To je napravila tako, da je lesni pepel bukov, namočen v vodi prevrela. Ne vem natančno koliko časa je bilo potrebno vreti, kuhati. Potem je bilo potrebno počakati, da se je gošča ustavila na dno. V tej vodi se je kuhala v glavnem bela žehta. Moralo je biti pravo sorazmerje, če je bilo preveč pepela, oziroma premalo vode, belo perilo ni bilo več belo amapak sivo in tega nisi mogel več popraviti. Belo je ostalo sivo.

    Všeč mi je

  8. marijaleskoveckunstek permalink
    1. 02. 2012 19:49

    Elektriko so takrat v Cerknici tudi že imeli, ker je lepo viden drog. Kdaj je prišla elektrika v Cerknico?
    Na Jezero je leta 1938.
    Vir: družinski arhiv.

    Všeč mi je

  9. dusangogala permalink
    1. 02. 2012 20:40

    V knjigi Toneta Kebeta Cerknica in njeni ljudje na strani 57 piše:
    O napeljavi elektrike v Cerknici še zvemo:
    24. in 25. februarja 1927 so elektriko napeljali že v vse razrede osnovne šole in po razredih namestili po dve svetilki. V dneh od 26. februarja do 2. marca so elektriko napeljali v stanovanje ravnatelja šole, v pisarno in na hodnike. To podrobnost navaja šolska kronika. Potlej so se uvedle cestne svetilke po vsej Cerknici in tako je prenehala srednjeveška idiličnost prižiganja in ugaševanja cestnih svetil, od osmoljenih trsk in bakel do petrolejk in karbida. Zatem so napeljali elektriko v javne prostore in zasebne hiše. Napeljava pa je stekla počasi ob številnih pomislekih in zaradi pomanjkanja denarja…
    Ko je Cerknica dobila elektriko, so oživile številne obrti, pa tudi gostilne in trgovine in trg je dobil povsem nov videz. Začelo se je s strojno obdelavo v vseh poglavitnih obrtih… Cerkniška elektrarna pa ni mogla konkurirati cenejši vodni falski elektrarni, ki je tedaj napajala pretežno vso Slovenijo, zato je po osmih letih prenehala delovati. Opravila je nadvse koristno delo pri uvajanju elektrike in pri prosvetljevanju ljudi…

    Všeč mi je

  10. zavodjezerka permalink
    15. 04. 2012 20:46

    Jama, kamor smo hodili žehto prat se imenuje Kojnšca in ne Štengarca, kot sem pomotoma napisala.
    http://zavodjezerka.wordpress.com/2012/04/15/kojnsca/

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: