1958 Pacug – Kolonija

Leta 1957 me je sedemletnega dečka predsednik PGD Velike Bloke, gostilničar Ivan Miklavčič, vpisal v gasilsko društvo. Že naslednje leto sem bil skupaj z njegovim sinom Janezom in Milanom Vučenovićem (Tončetovim) določen za odhod v gasilsko kolonijo Pacug. Milan je bil star že 10 let, Janez pa še 7 ne. Po kratkih pripravah po koncu šole so nas starši z rednim avtobusom pripeljali do Cerknice, od tam pa smo šli s posebnim avtobusom proti Pacugu. Morje smo zagledali nad Črnim kalom. Vzklikom “morje, morje …” ni bilo ne konca ne kraja. Nastanili so nas v vojaške šotore, po 10 v vsak šotor in začela se je kolonija.

Bivanje v koloniji je bilo sestavljeno iz zgodnjega jutranjega vstajanja, umivanja, tudi zob, telovadbe, pospravljanja šotorov in tabora, postrojavanja, dviganja zastave in učenja gasilskih veščin. Hrana, ki smo jo dobivali v jedilnici na sliki, je bila bolj skromna, a skromnosti smo bili vsi navajeni. Vidne so terase, ki so bile tako značilne za kmetijstvo v slovenski Istri.

Marsikateri deček je med poukom v okroglem šotoru naskrivaj potočil solzo, saj smo bili večina prvič tako daleč od doma, med tujimi ljudmi. Posebej težka naloga je bila lepo pospraviti posteljo, saj so bile postelje le na kamen položene deske, podmetači in nato posteljnina. Vaditelji pa so se nam zdeli kar strogi.

Tako je bil postavljen tabor s šotori v krogu, zbornim mestom in drogom za zastavo. Kopališče je bilo takoj pod šotori.

Nekega dne sta nas nepričakovana za kratek čas obiskala gostilničar Miklavčič in moj oče Lojze, s fičotom pa ju je pripeljal oficir Cvetković. Pozneje smo izvedeli, da so ravno “pondeljkali” pa so se mirne duše spustili na dolgo pot. Za nas si niso vzeli dosti časa, ker se jim je mudilo domov in bog ve, koliko postankov so imeli še v planu.

V spominu mi je ostal izlet peš v Portorož. Tu so se na športnem igrišču, kjer je danes parkirišče portoroške Marine, odvijale oslovske dirke. Velikih hitrosti dirkalnih voz ni bilo, marsikateri je šel več nazaj kot naprej. Veselje je bilo neznansko. Vsi dečki iz naše kolonije smo dobili tudi kepico sladoleda. Z velikim zanimanjem smo od daleč gledali hotel “Palace”, takrat edini hotel v Portorožu.

Plavati smo se pa le naučili, večina “po pasje”, saj smo do takrat Bločani znali plavat le “pod vodo” in “po rokah”. To sta danes nepriznani kategoriji plavanja, v takratnem času pa se je tudi to že štelo za plavalne začetke.

Da ne bi po nepotrebnem trošil denarja za znamko, sem napisano razglednico kar sam prinesel domov in jo izročil domačim. Pa še ohranila se je!